Page 168 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 168
musica et artes
ski reformi leta 1869 se je naglo dvigal delež pismenih Slovencev, potencialnih
bralcev knjig. Po ustanavljanju slovenskih kulturnih in znanstvenih društev
pa je začelo naraščati tudi število slovenskih znanstvenih knjig, ki so sicer do-
stikrat bolehale zaradi pomanjkanja kritičnosti. Zlasti v humanističnih vedah
so kulturno ustvarjalnost na tleh današnje Slovenije ocenjevali izrazito sko-
zi spekter nacionalnoemancipacijskega dejavnika in dokazovanja zrelosti slo-
venskega naroda, manj pa z vidika muzam ustreznejših kriterijev, ki upošte-
vajo tudi druge dejavnike. Toda mitsko poseganje v preteklost in ocenjevanje
»našega« skozi oči slovenstva ni bila nikakršna slovenska posebnost, temveč
otrok svoje dobe, ki se bori, da bi ga starejši priznali za enakovrednega.
Slovenski izobraženci so bili sredi 19. stoletja še izrazito vpeti v dvoje kul-
turnih prostorov, v slovenskega in nemškega. Šolali so se v nemškem jeziku,
brali večinoma nemške časopise in knjige v nemščini ter največkrat obiskovali
gledališke predstave v nemškem jeziku. Toda ob tem se jih je velik del kot do-
daten predmet na gimnazijah učil tudi slovenščino, začel prebirati slovenske
časopise, ki so začeli redneje izhajati od sedemdesetih let dalje, in po ustano-
vitvi čitalnic in osrednjih slovenskih kulturnih društev (Društva sv. Mohorja
leta 1853, Slovenske matice leta 1864, Dramatičnega društva leta 1866, Glasbe-
ne matice leta 1872 itd.) vse bolj posegati po slovenskih knjigah in redno zaha-
jati na kulturne prireditve v slovenskem jeziku.
Eden prvih slovenskih humoristov Jakob Alešovec je gimnazijske klopi
žulil desetletje pred ustanovitvijo pomembnejših slovenskih kulturnih druš-
tev (rojen je bil leta 1842). Njegov prvi stik s slovensko kulturno ustvarjalnost-
jo je bil precej šokanten, saj se z njo v času šolanja skorajda ni srečal in je, kot
številni Slovenci njegove generacije, v družbi izobražencev uporabljal nemšči-
no. Ko je bil nekega poletja na obisku pri župniku Lovru Pintarju, ga je ta
vprašal: »Ali govorite nemški rajši in lažje kot slovenski?« Alešovcu je bilo zelo
nerodno, ker ni poznal dotedanje sicer skromne bere slovenske literature, in
šele na obisku pri Lovru Pintarju se je seznanil z drugačno literaturo od tis-
te, ki se jo je učil v šoli. »Kaj pa sem prej vedel o Slovanih, kaj celo o slovenskih
pesnikih in pisateljih! Kar sram me je bilo, ko me je povpraševal gospod župnik,
če že kaj vem o tem in onem, pa mu nisem mogel nič povedati,« je kasneje zapi-
sal Alešovec.5
V naslednjih desetletjih, v obdobju hudih nacionalnih trenj med Slo-
venci in Nemci, so postajale meje med nacionalno (slovensko) in nenacional-
no (predvsem nemško) kulturo vse bolj ostre. Odločno in že na daleč vidno
5 Jakob Alešovec, Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina (Ljubljana: Prešernova družba, 1973),
201–202.
166
ski reformi leta 1869 se je naglo dvigal delež pismenih Slovencev, potencialnih
bralcev knjig. Po ustanavljanju slovenskih kulturnih in znanstvenih društev
pa je začelo naraščati tudi število slovenskih znanstvenih knjig, ki so sicer do-
stikrat bolehale zaradi pomanjkanja kritičnosti. Zlasti v humanističnih vedah
so kulturno ustvarjalnost na tleh današnje Slovenije ocenjevali izrazito sko-
zi spekter nacionalnoemancipacijskega dejavnika in dokazovanja zrelosti slo-
venskega naroda, manj pa z vidika muzam ustreznejših kriterijev, ki upošte-
vajo tudi druge dejavnike. Toda mitsko poseganje v preteklost in ocenjevanje
»našega« skozi oči slovenstva ni bila nikakršna slovenska posebnost, temveč
otrok svoje dobe, ki se bori, da bi ga starejši priznali za enakovrednega.
Slovenski izobraženci so bili sredi 19. stoletja še izrazito vpeti v dvoje kul-
turnih prostorov, v slovenskega in nemškega. Šolali so se v nemškem jeziku,
brali večinoma nemške časopise in knjige v nemščini ter največkrat obiskovali
gledališke predstave v nemškem jeziku. Toda ob tem se jih je velik del kot do-
daten predmet na gimnazijah učil tudi slovenščino, začel prebirati slovenske
časopise, ki so začeli redneje izhajati od sedemdesetih let dalje, in po ustano-
vitvi čitalnic in osrednjih slovenskih kulturnih društev (Društva sv. Mohorja
leta 1853, Slovenske matice leta 1864, Dramatičnega društva leta 1866, Glasbe-
ne matice leta 1872 itd.) vse bolj posegati po slovenskih knjigah in redno zaha-
jati na kulturne prireditve v slovenskem jeziku.
Eden prvih slovenskih humoristov Jakob Alešovec je gimnazijske klopi
žulil desetletje pred ustanovitvijo pomembnejših slovenskih kulturnih druš-
tev (rojen je bil leta 1842). Njegov prvi stik s slovensko kulturno ustvarjalnost-
jo je bil precej šokanten, saj se z njo v času šolanja skorajda ni srečal in je, kot
številni Slovenci njegove generacije, v družbi izobražencev uporabljal nemšči-
no. Ko je bil nekega poletja na obisku pri župniku Lovru Pintarju, ga je ta
vprašal: »Ali govorite nemški rajši in lažje kot slovenski?« Alešovcu je bilo zelo
nerodno, ker ni poznal dotedanje sicer skromne bere slovenske literature, in
šele na obisku pri Lovru Pintarju se je seznanil z drugačno literaturo od tis-
te, ki se jo je učil v šoli. »Kaj pa sem prej vedel o Slovanih, kaj celo o slovenskih
pesnikih in pisateljih! Kar sram me je bilo, ko me je povpraševal gospod župnik,
če že kaj vem o tem in onem, pa mu nisem mogel nič povedati,« je kasneje zapi-
sal Alešovec.5
V naslednjih desetletjih, v obdobju hudih nacionalnih trenj med Slo-
venci in Nemci, so postajale meje med nacionalno (slovensko) in nenacional-
no (predvsem nemško) kulturo vse bolj ostre. Odločno in že na daleč vidno
5 Jakob Alešovec, Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina (Ljubljana: Prešernova družba, 1973),
201–202.
166
