Page 169 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 169
monografija primoža kureta o filharmonični družbi ...
manifestiranje pripadnosti zgolj enemu kulturnemu krogu se je zahtevalo kot
znak pripadnosti enemu narodu, to pa je hkrati izključevalo vse drugačno,
zlasti kulturo političnih nasprotnikov. Prostora za izražanje pripadnosti kul-
turnim vrednotam različnih narodov je bilo bolj malo, takšna osebnost, tako
na slovenski kot na nemški strani, pa je tvegala, da bo označena za narodnega
renegata oziroma odpadnika.6 Slovenci naj bi v Ljubljani obiskovali predvsem
predstave slovenskega gledališča, hodili na koncerte v organizaciji Glasbene
matice, Nemci pa naj bi obiskovali predstave nemškega gledališča, hodili na
prireditve Filharmonične družbe, pri prebiranju knjig pa ostajali omejeni na
nemški jezik. Toda tako izrazite dvojnosti je bilo dejansko bolj malo.
Ernestina Jelovškova, hči velikega slovenskega pesnika in avtorja sloven-
ske himne Franceta Prešerna, je v letih 1875 in 1876 pisala spomine na očeta in
jih sprva napisala v nemščini.
Da sem pisala takrat po nemški, temu, mislim, se pač ne bode čudil noben rojak,
če pomisli, da sem hodila v nemške šole, s štirinajstimi leti ostavila rojstno mesto in
odsihdob občevala z ljudmi samo po nemški. Poleg tega sem živela le med Nemci ter
mi je bilo nemško čtivo v obilici na razpolago, dočim nisem imela, žal, dvajset let slo-
venske knjige v rokah. Danes pišem lahko tudi v svojem materinem jeziku,
se je leta 1903, ko je izšel slovenski prevod Spominov na Prešerna, opravičeva-
la Ernestina Jelovškova.7
Založniška dejavnost oziroma publikacije v slovenskem jeziku so naj-
boljši pokazatelj hitrega razvoja slovenske kulturne ustvarjalnosti. Ker je delež
nepismenih med Slovenci pred 1. svetovno vojno padel na dobro desetino pre-
bivalstva, je povpraševanje po knjigi naglo naraščalo. Za širše množice je naj-
več tiskala Družba sv. Mohorja, ki je pred vojno dosegla neponovljivo števi-
lo 90.000 članov oziroma naročnikov letne zbirke knjig. Slovenska matica je
poskušala zadovoljiti okus zahtevnejših bralcev, revija Ljubljanski zvon pa je
postala ogledalo slovenskih kulturnih uspehov na vseh področjih. Mreža kn-
jižnic je že dosegla tudi manjše slovenske kraje in tako kot Ernestini Jelovško-
vi tudi drugim Slovencem dostopnost do slovenskih knjig ni več predstavljala
težave. Založbe so skušale izdati čim več izvirnih slovenskih del, a imele tudi
že zasnovane zbirke prevodnih del. Slovensko gledališče oziroma Dramatično
društvo si je zadalo nalogo izvajati gledališke predstave v slovenskem jeziku
in izdajati zbirko dramskih del, s katerimi naj bi spodbudili razvoj slovenske
dramatike. Toda sprva so prevladovali prevodi nemških in čeških veseloiger
6 Igor Grdina, »Doživljanje Nemcev in nemške kulture pri slovenskih razumnikih od prosvetljen-
stva do moderne«, Zgodovinski časopis 47, št. 1 (1993): 66.
7 Ernestina Jelovškova, Spomini na Prešerna (Ljubljana: L. Schwentner, 1903), V.
167
manifestiranje pripadnosti zgolj enemu kulturnemu krogu se je zahtevalo kot
znak pripadnosti enemu narodu, to pa je hkrati izključevalo vse drugačno,
zlasti kulturo političnih nasprotnikov. Prostora za izražanje pripadnosti kul-
turnim vrednotam različnih narodov je bilo bolj malo, takšna osebnost, tako
na slovenski kot na nemški strani, pa je tvegala, da bo označena za narodnega
renegata oziroma odpadnika.6 Slovenci naj bi v Ljubljani obiskovali predvsem
predstave slovenskega gledališča, hodili na koncerte v organizaciji Glasbene
matice, Nemci pa naj bi obiskovali predstave nemškega gledališča, hodili na
prireditve Filharmonične družbe, pri prebiranju knjig pa ostajali omejeni na
nemški jezik. Toda tako izrazite dvojnosti je bilo dejansko bolj malo.
Ernestina Jelovškova, hči velikega slovenskega pesnika in avtorja sloven-
ske himne Franceta Prešerna, je v letih 1875 in 1876 pisala spomine na očeta in
jih sprva napisala v nemščini.
Da sem pisala takrat po nemški, temu, mislim, se pač ne bode čudil noben rojak,
če pomisli, da sem hodila v nemške šole, s štirinajstimi leti ostavila rojstno mesto in
odsihdob občevala z ljudmi samo po nemški. Poleg tega sem živela le med Nemci ter
mi je bilo nemško čtivo v obilici na razpolago, dočim nisem imela, žal, dvajset let slo-
venske knjige v rokah. Danes pišem lahko tudi v svojem materinem jeziku,
se je leta 1903, ko je izšel slovenski prevod Spominov na Prešerna, opravičeva-
la Ernestina Jelovškova.7
Založniška dejavnost oziroma publikacije v slovenskem jeziku so naj-
boljši pokazatelj hitrega razvoja slovenske kulturne ustvarjalnosti. Ker je delež
nepismenih med Slovenci pred 1. svetovno vojno padel na dobro desetino pre-
bivalstva, je povpraševanje po knjigi naglo naraščalo. Za širše množice je naj-
več tiskala Družba sv. Mohorja, ki je pred vojno dosegla neponovljivo števi-
lo 90.000 članov oziroma naročnikov letne zbirke knjig. Slovenska matica je
poskušala zadovoljiti okus zahtevnejših bralcev, revija Ljubljanski zvon pa je
postala ogledalo slovenskih kulturnih uspehov na vseh področjih. Mreža kn-
jižnic je že dosegla tudi manjše slovenske kraje in tako kot Ernestini Jelovško-
vi tudi drugim Slovencem dostopnost do slovenskih knjig ni več predstavljala
težave. Založbe so skušale izdati čim več izvirnih slovenskih del, a imele tudi
že zasnovane zbirke prevodnih del. Slovensko gledališče oziroma Dramatično
društvo si je zadalo nalogo izvajati gledališke predstave v slovenskem jeziku
in izdajati zbirko dramskih del, s katerimi naj bi spodbudili razvoj slovenske
dramatike. Toda sprva so prevladovali prevodi nemških in čeških veseloiger
6 Igor Grdina, »Doživljanje Nemcev in nemške kulture pri slovenskih razumnikih od prosvetljen-
stva do moderne«, Zgodovinski časopis 47, št. 1 (1993): 66.
7 Ernestina Jelovškova, Spomini na Prešerna (Ljubljana: L. Schwentner, 1903), V.
167
