Page 163 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 163
med kulturno in glasbeno zgodovino
nejših primerih, denimo pri Cageovi kompoziciji 4'33'', ki terja izvajanje tišine
na instrumentih, torej pomensko polno zapolnitev praznega mesta. Značilno
pa se zdi, da bi to delo – ali Zagoričnikov literarni Opus nič – z lahkoto opi-
sali v jeziku teorije likovne umetnosti, tj. kot konceptualno, se pravi v vsakem
primeru ne le nase pomensko nanašajočo se stvaritev.
Opozorilo na neizogibno odprtost besednih in glasbenih umetnin v
najširšo referencialno stvarnost pa obojim na široko odpira vrata v zgodovino
brez meja, o kakršni je že pred drugo svetovno vojno v komparativni perspek-
tivi razmišljal Marc Bloch. Zabeležena in zapomnjena preteklost ni na noben
način razdeljiva brez svojevoljnosti. Dogodki, ki so le opazni valovi številnih
globinskih tokov, so samostojno opisljivi, vendar nikoli ne izčrpajo do njih vo-
dečih in iz njih rastočih kavzalnih nizov. Zato tudi ni čudno, da se v opusih
posebej senzibilnih zgodovinarjev – tako tistih, ki so se zaposlili s posamezni-
mi področji življenja, kot onih, ki so se definirali kot paradoksalni specialisti
splošne prakse – znajdejo tematizacije življenjske celote. Samo opisujejo jo na
moč različno. Hobsbawmova Jazzovska scena26 izreka svet nemara še bolj pre-
pričljivo kot zelo slavljene sinteze istega avtorskega peresa, saj je utemeljena na
piščevih najosebnejših razumevanjih (paradoksalno je mogla biti takšna, ker
je izšla pod psevdonimom). Parcialni pogledi, ki so tako ali tako izhodišče za
razumevanje vsega, saj vseobsežne panoramske podobe zaradi omejenosti člo-
vekovega bivanja niso mogoče, pa so tudi izhodišče specialnih zgodovin – od
političnih do glasbenih. A v njihovem očesu je lahko ravno tako zaznana celo-
vitost sveta. Poseben je bolj slovar, ki ga uporabljajo, kakor pa to, kar je z njim
zaobseženo. Tako se polagoma prikopljemo do sklepa, ki ga je najlapidarneje
izrekel Oscar Wilde: »Kdor koli lahko dela zgodovino. Le velikan pa jo zmore
pisati.«27 To pomeni harmonično obvladovanje razmerja med unikatnim in
nepoenostavljenim ospredjem ter ozadjem, ki je to tudi zaradi vsaj delne upo-
rabe razumevanjskih modelov.
Ne gre pa spregledovati, da pisanje zgodovine ni ločeno od življenja. Rav-
no nasprotno: na vse strani je referencialno. Človekov pogled je s stališča raz-
biranja kavzalnosti pojavov in celote sveta vedno parcialen. Prav tu pa se ved-
no znova najde prostor za nedokončljivost onstran vsake meje in dogme, ki sta
sinonima za konvencionalistične interpretativne poenostavitve. Vsakdo vanj
ne zmore. Zato ima prav Edward Hallet Carr s svojo maksimo: »Študiraj zgo-
26 Eric Hobsbawm (psevdonim: Francis Newton), The Jazz Scene (London: Weidenfeld & Nicolson,
1959).
27 The Complete Works of Oscar Wilde (London, Glasgow: Blitz Editions, 1990), 1023.
161
nejših primerih, denimo pri Cageovi kompoziciji 4'33'', ki terja izvajanje tišine
na instrumentih, torej pomensko polno zapolnitev praznega mesta. Značilno
pa se zdi, da bi to delo – ali Zagoričnikov literarni Opus nič – z lahkoto opi-
sali v jeziku teorije likovne umetnosti, tj. kot konceptualno, se pravi v vsakem
primeru ne le nase pomensko nanašajočo se stvaritev.
Opozorilo na neizogibno odprtost besednih in glasbenih umetnin v
najširšo referencialno stvarnost pa obojim na široko odpira vrata v zgodovino
brez meja, o kakršni je že pred drugo svetovno vojno v komparativni perspek-
tivi razmišljal Marc Bloch. Zabeležena in zapomnjena preteklost ni na noben
način razdeljiva brez svojevoljnosti. Dogodki, ki so le opazni valovi številnih
globinskih tokov, so samostojno opisljivi, vendar nikoli ne izčrpajo do njih vo-
dečih in iz njih rastočih kavzalnih nizov. Zato tudi ni čudno, da se v opusih
posebej senzibilnih zgodovinarjev – tako tistih, ki so se zaposlili s posamezni-
mi področji življenja, kot onih, ki so se definirali kot paradoksalni specialisti
splošne prakse – znajdejo tematizacije življenjske celote. Samo opisujejo jo na
moč različno. Hobsbawmova Jazzovska scena26 izreka svet nemara še bolj pre-
pričljivo kot zelo slavljene sinteze istega avtorskega peresa, saj je utemeljena na
piščevih najosebnejših razumevanjih (paradoksalno je mogla biti takšna, ker
je izšla pod psevdonimom). Parcialni pogledi, ki so tako ali tako izhodišče za
razumevanje vsega, saj vseobsežne panoramske podobe zaradi omejenosti člo-
vekovega bivanja niso mogoče, pa so tudi izhodišče specialnih zgodovin – od
političnih do glasbenih. A v njihovem očesu je lahko ravno tako zaznana celo-
vitost sveta. Poseben je bolj slovar, ki ga uporabljajo, kakor pa to, kar je z njim
zaobseženo. Tako se polagoma prikopljemo do sklepa, ki ga je najlapidarneje
izrekel Oscar Wilde: »Kdor koli lahko dela zgodovino. Le velikan pa jo zmore
pisati.«27 To pomeni harmonično obvladovanje razmerja med unikatnim in
nepoenostavljenim ospredjem ter ozadjem, ki je to tudi zaradi vsaj delne upo-
rabe razumevanjskih modelov.
Ne gre pa spregledovati, da pisanje zgodovine ni ločeno od življenja. Rav-
no nasprotno: na vse strani je referencialno. Človekov pogled je s stališča raz-
biranja kavzalnosti pojavov in celote sveta vedno parcialen. Prav tu pa se ved-
no znova najde prostor za nedokončljivost onstran vsake meje in dogme, ki sta
sinonima za konvencionalistične interpretativne poenostavitve. Vsakdo vanj
ne zmore. Zato ima prav Edward Hallet Carr s svojo maksimo: »Študiraj zgo-
26 Eric Hobsbawm (psevdonim: Francis Newton), The Jazz Scene (London: Weidenfeld & Nicolson,
1959).
27 The Complete Works of Oscar Wilde (London, Glasgow: Blitz Editions, 1990), 1023.
161
