Page 123 - Poučevanje zunaj učilnice

Organsko uˇ cenje z gibanjem

pi v odnos s svetom. Namesto vprašanja, »ali je odgovor pravilen«, stopi
v ospredje vprašanje, »kako se to kaže v tvoji izkušnji«. Takšen pristop
zahteva veˇcodprtosti, veˇc poslušanja, a hkrati omogoˇca globlje uˇcenje.
Naravno okolje pri tem deluje kot zaveznik. Ne potrebuje dodatne kom-
pleksnosti, ker jo že vsebuje. Dovolj je, da jo znamo prepoznati in pe-
dagoško osmisliti. Hoja po neravnem terenu lahko postane raziskovanje
ravnotežja. Opazovanje vetra lahko postane izkušnja smeri in ritma. Ti-
šina v gozdu lahko postane prostor za zaznavo lastnega dihanja. Vsaka
situacija nosi potencial za uˇcenje, ˇce jo znamo odpreti.
Logosomatski vidik pouˇcevanja na prostem tako ne prinaša zgolj no-
ve metodološke kontekstualizacije, temveˇcpredvsem novo orientacijo.
Zgodi se premik od vsebine k izkušnji, od razlage k zaznavi, od kontrole k
odnosu in od smisla k pomenu. V tem premiku se uˇcenje ponovno pove-
že s telesom in preko telesa s svetom in tu je smiselno dodatno osvetliti še
pojem doživljanje, kot ga razvija Jože Ramovš (1990), ki doživljanje opre-
deli kot temeljno ˇclovekovo duhovno dogajanje, v katerem se prepletajo
zaznava, ˇcustvo, pomen in vrednotenje. Doživljanje ni zgolj subjektivni
odziv na zunanji dražljaj, temveˇc proces, v katerem ˇclovek vzpostavlja
odnos do sveta in samega sebe. V tem smislu predstavlja notranji pro-
stor, kjer se izkušnja prevede v pomen. ˇ Ce ta pogled povežemo z logoso-
matskim okvirom, postane jasno, da je telesenje pravzaprav nosilec doži-
vljanja. Gibanje ni le fiziˇcna aktivnost, temveˇcnaˇcin, kako se doživljanje
strukturira in artikulira. Naravno okolje pri tem deluje kot prostor, ki do-
življanje poglablja, saj omogoˇca bogatejšo senzoriˇcno, afektivno in gibal-
no dinamiko. Otrok ne le zaznava okolje, temveˇcgadoživlja inpravskozi
to doživljanje se oblikuje njegov odnos do sveta. V pedagoškem smislu to
pomeni, da uˇcenje ni zgolj proces razumevanja, temveˇc proces doživlja-
nja.
Torej, ˇce želimo razvijati celostno uˇcenje, moramo ustvarjati pogoje, v
katerih se lahko doživljanje dogaja kot temeljni kamen spoznavanja in ne
kot neka obstranska, mehka, nepomembna subjektivna dimenzija zave-
danja in vrednotenja samega sebe v toku dogajanja. Na koncu se poka-
že, da pouˇcevanje na prostem ni le vprašanje prostora, temveˇc vprašanje
našega svetovnega in življenjskega nazora. Ko zaˇcnemo uˇcenje razumeti
kot proces telesenja, narava ni veˇcalternativa uˇcilnici, temveˇcnjenlo-
giˇcni podaljšek ali, ˇce smo še natanˇcnejši glede vrstnega reda, njen izvor
sam, ki ga skušamo z uˇcilnicami v naravi predstaviti našim otrokom kot
neusahljiv vir uˇcnih priložnosti in prostor življenjske modrosti. S tem se
pojma telesenje in doživljanje prekrivata ter dopolnjujeta, pri ˇcemer prvi

123