Page 122 - Poučevanje zunaj učilnice

Milan Hosta

do gibanja, do znanja, do sveta. In prav v tem odnosu se skriva njegov naj-
veˇcji pedagoški potencial, saj ravno odnos do sveta samodejno uravnava
vrednotno orientacijo, ki presega zgolj instrumentalni odnos do okolja.

Logosomatski vidik pouˇcevanja na prostem
V petem poglavju (str. 75–96) smo pokazali, da je uˇcenje utelešen proces
in da naravno okolje ta proces poglablja. Zato se nam zdaj odpre nasled-
nje vprašanje: kako ta razmerja razumeti kot celoto? Kako misliti uˇcenje,
ki ni razdeljeno na telo in um, na gibanje in mišljenje, na izkušnjo in po-
men?
V tem kontekstu uvajamo logosomatiko kot ontološko-epistemološki
okvir, ki omogoˇca prav takšno integracijo. Logosomatika izhaja iz pre-
proste, a daljnosežne predpostavke: pomen (lat. logos) sene oblikujezu-
naj telesa, temveˇc se poraja iz telesnega gibanja (lat. soma)kot njegove
notranje, kvalitativne dinamike. Gibanje ni zgolj nosilec ali podpora spo-
znavanju, temveˇc njegov primarni medij. Telesenje pa je proces, v kate-
rem se ta dinamika organizira kot izkušnja. To ima pomembne posledice
za razumevanje pouˇcevanja na prostem. ˇ Ce je pomen imanenten giba-
nju, potem naravno okolje ne deluje le kot prostor, kjer se uˇcne vsebine
»izvajajo«, temveˇc kot prostor, kjer se pomen sploh lahko vzpostavi. Na-
rava s svojo variabilnostjo, nepredvidljivostjo in senzoriˇcno bogatostjo
ustvarja pogoje, v katerih se telesenje diferencira in otrok zaˇcne zazna-
vati razlike v kvaliji gibanja (med napetim in sprošˇcenim, stabilnim in
nestabilnim, hitrim in poˇcasnim itd.) ter s tem tudi v kvaliji bivanja sa-
mega. Kvalijo tu razumemo kot neposredno, predreflektivno kvalitativno
dimenzijo izkušnje (prim. Sheets-Johnstone, 2011). In prav v teh razlikah
se zaˇcne oblikovati razumevanje. ˇ Ce to prevedemo v pedagoški jezik: lo-
gosomatski pristop ne postavlja v ospredje vprašanja, kaj otrok ve, tem-
veˇc kako nekaj doživlja. Ne gre za zmanjševanje pomena znanja, temveˇc
za njegovo drugaˇcno utemeljitev. Znanje ni veˇcrezultatprenosa, temveˇc
posledica izkušnje, ki je dovolj bogata, da iz nje lahko vznikne pomen.
Pomembno je poudariti, da logosomatika ne zavraˇca obstojeˇcih pedago-
ških pristopov, temveˇc jih poglablja. Uˇcenješevedno vkljuˇcuje pojme,
razlage in refleksijo, vendar ti elementi ne nastopajo kot izhodišˇce, tem-
veˇc kot nadaljevanje. Najprej izkušnja, nato artikulacija. Najprej gibanje,
nato pomen. Ta obrat je subtilen, a kljuˇcen.
Vpraksitopomenitudi drugaˇcno vlogo uˇcitelja. Uˇcitelj ni veˇcprimar-
no posredovalec znanja, temveˇc ustvarjalec pogojev. Njegova naloga ni,
da razloži svet, temveˇc da oblikuje situacije, v katerih lahko uˇcenec vsto-

122