Page 121 - Poučevanje zunaj učilnice

Organsko uˇ cenje z gibanjem

pod strogim institucionalnim, infrastrukturnim ali arhitekturnim priti-
skom, temveˇc se zrahlja v odprtosti. Socialni vidik uˇcenjanaprostem je
prav tako izrazit. Ko se prostor razširi, se spremenijo tudi odnosi. Hierar-
hije se zmehˇcajo, interakcije postanejo spontanejše. Otroci se pogosteje
povezujejo skozi skupno dejavnost, skozi gibanje, skozi reševanje kon-
kretnih situacij. Sodelovanje ni veˇc le naloga, temveˇc postane nujnost.
Raziskave kažejo, da takšno okolje spodbuja razvoj socialnih vešˇcin, kot
so sodelovanje, empatija in odgovornost (Rickinson idr., 2004).
Ne smemo pa spregledati telesnega vidika, ki je v tem kontekstu prav-
zaprav osrednji. Gibanje na prostem ni ponovljivo, ni standardizirano.
Vkljuˇcuje nenehno prilagajanje spremenljivim okolišˇcinam, ki preverja-
jo otrokove kompetence in pripravljenost za sprotno prilagajanje ter si-
tuacijsko uˇcenje. Tako se razvija gibalna inteligenca, ki presega tehniˇcno
izvedbo in vkljuˇcuje obˇcutek za prostor, ritem in lastno telo. Ta vidik je
posebej pomemben v ˇcasu, ko je gibanje pogosto reducirano na vnaprej
naˇcrtovano in strukturirano vadbo ali športno izvedbo. V naravi gibanje
ponovno postane raziskovanje sveta.
Vendar pa bi bilo preozko, ˇce bi uˇcinke pouˇcevanja na prostem razu-
meli zgolj skozi loˇcene kategorije – kognitivno, ˇcustveno, socialno, tele-
sno. Njegova najveˇcja vrednost je prav v tem, da te ravni ponovno po-
veže. Uˇcenje postane celostnejše. Kar otrok misli, ˇcuti in poˇcne, ni veˇc
razdeljeno, ampak se dogaja hkrati, v istem trenutku, v istem prostoru.
Tu se ponovno pokaže pomen telesenja. Gibanje v naravi ne vpliva le na
posamezne funkcije, temveˇcpreoblikuje naˇcin, kako se izkušnja sploh
organizira. Otrok nekaj ve o svetu in ga zaˇcne drugaˇce doživljati ter spre-
jemati kot svoje zunanje telo, ali drugaˇce reˇceno, naravo zaˇcne doživljati
kot razširjeno zaznavno polje lastnega delovanja. Njegov odnos do okolja
se spremeni iz pasivnega sprejemanja v aktivno sodelovanje. Svet ni veˇc
nekaj, kar je »tam zunaj«, temveˇc nekaj, v kar vstopa in ga hkrati prežema
tudi že od znotraj, saj je sam »iz tega sveta«. Otrok se tako spoznavno in
zaznavno odprt zlije z elementi narave (zemlja, zrak, svetloba, tempera-
tura itd.).
S pedagoškega vidika to pomeni pomemben premik. Pouˇcevanje na
prostem ne prinaša le boljših rezultatov v obstojeˇcem sistemu, temveˇc
odpira možnost, da sistem premislimo na novo. ˇ Ce uˇcenje razumemo kot
proces, ki vkljuˇcuje celotno telo, potem moramo temu prilagoditi tudi
naˇcin pouˇcevanja, vrednotenja in organizacije prostora. Na tej toˇcki po-
stane jasno, da uˇcinki pouˇcevanja na prostem niso zgolj posledica spre-
membe okolja, temveˇc posledica spremembe odnosa – odnosa do telesa,

121