Page 119 - Poučevanje zunaj učilnice

Organsko uˇ cenje z gibanjem

da je bistvo v metodi, ne v prostoru. Pa vendar izkušnja in raziskave ka-
žejo,daokolje ni nevtralno. Prostor,vkaterem seuˇcenje odvija, aktivno
soustvarja naˇcin zaznavanja, pozornosti in delovanja.
Naravno okolje ima v tem smislu poseben status. Medtem ko je uˇcilni-
ca praviloma strukturirana, predvidljiva in organizirana z namenom nad-
zora, narava deluje kot odprt sistem. V njej ni vnaprej doloˇcenih poti, ni
ene same pravilne uporabe prostora. Otrok se ne more gibati avtomatiˇc-
no, temveˇc mora nenehno preverjati odnos med sabo in okoljem. Vsak
korak zahteva zaznavo, vsaka odloˇcitev vkljuˇcuje telo in zahteva se veˇcja
pozornost pri zavedanju stika organizma z okoljem.
Ta razlika ima neposredne posledice za pozornost. Rachel Kaplan in
Stephen Kaplan (1989) sta v okviru teorije obnove pozornosti pokazala,
da naravno okolje omogoˇca t.i. »mehko fascinacijo« – obliko pozornosti,
ki ni naporna, a hkrati ohranja vkljuˇcenost. V takšnem stanju se kognitiv-
ni viri obnavljajo, kar omogoˇca globlje in trajnejše uˇcenje. Ulrich (1984),
podobno, ugotavlja, da stik z naravo zmanjšuje stres in podpira fiziološko
regulacijo. ˇ Ce to prevedemo v pedagoški jezik: otrok v naravi ne le bolje
vidi in sliši, ampak je tudi odprtejši za uˇcenje. A morda še pomembnejši
od teh uˇcinkov je naˇcin, kako narava nagovarja telo. V uˇcilnici so zaznav-
ni dražljaji pogosto omejeni: to so gladke površine, ravne linije, kontro-
lirani zvoki. Narava pa ponuja nepredvidljivo bogastvo tekstur, ritmov,
temperaturnih razlik, vonjev in zvokov. Tla niso vedno ravna, prostor ni
simetriˇcen, gibanje ni ponovljivo. Vsaka površina, vsak naklon, vsak ele-
ment zahteva drugaˇcen odziv. In prav v tej variabilnosti se zaˇcne obli-
kovati subtilnejša zaznavna obˇcutljivost. ˇ Ce se navežemo na prej razviti
pojem telesenje, lahko reˇcemo, da narava omogoˇca njegovo poglobitev.
Telesenje v naravnem okolju postane bolj diferencirano, natanˇcnejše, ži-
vejše. Otrok ne le hodi, ampak ˇcuti, kako hodi npr. po mehkem, trdem,
mokrem, nestabilnem itd. Med tekom zaznava in s tem spoznava pospe-
šek, spremembo smeri, ravnotežne napetosti v telesu ipd. Ta kvalitativna
razlika je kljuˇcna. Uˇcenje se ne odvija le na ravni »kaj«, temveˇcvedno bolj
na ravni »kako«.
V tem smislu narava ni zgolj prostor aktivnosti, temveˇc prostor orien-
tacije. Ne ponuja gotovih pomenov, saj spodbuja, da jih otrok vzpostavi
sam skozi gibanje, zaznavo in z vidika doživljajske kakovosti uzavešˇceno
izkušnjo – kvalijo. Takšen proces je bistveno drugaˇcen od uˇcenja, ki te-
melji na podajanju že oblikovanih konceptov. Namesto da bi otrok svet
razumel kot nekaj, kar mora osvojiti, ga zaˇcne doživljati kot nekaj, v kar
vstopa in del ˇcesar pravzaprav v osnovi vselej je. To nas pripelje do po-

119