Page 127 - Poučevanje zunaj učilnice

Organsko uˇ cenje z gibanjem

no z abstrakcijo, digitalizacijo in s posredovanjem informacij, pri ˇcemer
se neposredna izkušnja sveta pogosto umika v ozadje. Uˇcenje se vse po-
gosteje odvija skozi reprezentacije, ki pa brez telesne utemeljitve ostajajo
delno odtujene.
Raziskave v zadnjih letih vse jasneje kažejo, da ima stik z naravo merlji-
ve uˇcinke na kognitivno in ˇcustveno delovanje. Bratman idr. (2015) ugo-
tavljajo, da izpostavljenost naravnim okoljem zmanjšuje raztresenost in
aktivnost v možganskih obmoˇcjih, povezanih z negativnim mišljenjem.
Ming Kuo (2015), podobno, poudarja, da stik z naravo podpira temelj-
ne psihološke procese, kot so pozornost, samoregulacija in socialno de-
lovanje. Nedavne raziskave dodatno kažejo, da naravno okolje spodbu-
ja uˇcinkovitejše kognitivno procesiranje in zmanjšuje mentalno utruje-
nost (Berman idr., 2008; Stevenson idr., 2018). Pomen teh uˇcinkov prese-
ga funkcionalno raven. Ne gre le za izboljšanje posameznih sposobnosti,
temveˇc za spremembo naˇcina, kako smo v svetu. V logosomatskem okvi-
ru lahko ta premik razumemo kot poglobitev telesenja. ˇ Ce se pomen po-
raja iz kvalitativne dinamike gibanja, potem narava ni zgolj zunanje oko-
lje, temveˇc prostor, v katerem se ta dinamika razširi. Organizem ne deluje
izolirano, temveˇc v stalni izmenjavi z okoljem. Ta ideja se sklada tudi s so-
dobnimi pristopi razširjenega in situiranega spoznavanja, ki poudarjajo,
da kognitivni procesi niso omejeni na možgane, temveˇcvkljuˇcujejo telo
in okolje kot sestavna dela sistema (Clark in Chalmers, 1998; Newen idr.,
2018).
Naravo lahko v tem smislu razumemo kot izjemno uˇciteljico in razšir-
jeno telo uˇcenja, kot polje, v katerem se zaznava, gibanje in pomen so-
ustvarjajo ter oplajajo eden drugega. Tu ne gre za romantiˇcno poveliˇce-
vanje narave, temveˇc prepoznavanje njene implicitnofunkcionalne vloge
v procesu spoznavanja. Naravno okolje s svojo kompleksnostjo, variabil-
nostjo in senzoriˇcno bogatostjo ustvarja pogoje za razvoj subtilnejše za-
znavne obˇcutljivosti, veˇcje gibalne prilagodljivosti in globljega razume-
vanja odnosa med telesom kot sestavnim in najvidnejšim delom (ali eno
od razsežnosti – mentalno, duhovno, duševno in telesno) živega organiz-
ma ter svetom. Pedagoške implikacije takšnega pogleda so daljnosežne.
ˇ Ce želimo razvijati uˇcenje, ki je resniˇcno celostno, moramo ustvarjati po-
goje za kakovosten stik z okoljem. To pomeni razvijanje sposobnosti za-
znavanja, ˇcutenja in orientacije, ne le pridobivanja informacij. Uˇcenje na
prostem v tem smislu ni zgolj alternativa, temveˇc nujni korektiv sodob-
nim izobraževalnim praksam. ˇ Ce sledimo uvidu, da telo ni zgolj nosilec,
temveˇc oblikovalec spoznavanja (Gallagher, 2005), potem postane jasno,

127