Page 117 - Poučevanje zunaj učilnice

Organsko uˇ cenje z gibanjem

stiˇcni in konceptualni okvir, ki omogoˇca integracijo teh perspektiv ter ra-
zvoj argumenta o gibanju kot primarnem mediju spoznavanja. Namen
prispevka je torej teoretski: ne razvija pedagoškega modela v ožjem di-
daktiˇcnem smislu, temveˇc prispeva k preoblikovanju temeljnih pojmov-
nih izhodišˇc, na katerih takšni modeli lahko nastajajo, in ponudi nekaj
praktiˇcnih naˇcel. Rezultati prispevka so predstavljeni v obliki teoretskih
izpeljav in konceptualne sinteze obravnavanih pristopov
ˇ Ce želimo pouˇcevanje na prostem razumeti kot nekaj veˇc kot zgolj
didaktiˇcno popestritev, moramo najprej premisliti, kaj sploh razumemo
kot uˇcenje. Dolgo ˇcasa je v izobraževanju prevladovala implicitna pred-
postavka, da je znanje mogoˇce prenašati kot nekakšen paket informacij,
nekaj, kar obstaja neodvisno od telesa in izkušnje uˇcenca. V zadnjih de-
setletjih pa se vse bolj uveljavlja drugaˇcen pogled, ki spoznavanje razume
kot proces, ki se poraja iz telesne interakcije organizma z okoljem. Utele-
šeni in enaktivni pristop poudarjata, da sveta ne zaznavamo kot že vna-
prej danega, temveˇc ga soustvarjamo skozi gibanje, zaznavo in delovanje
(Varela idr., 1991; Thompson, 2007).
V tem pogledu telo ni zgolj orodje uma, ampak njegov pogoj. Spozna-
vanje ni nekaj, kar imamo, temveˇc nekaj, kar se dogaja v odnosu. Ko se
otrok premika, raziskuje, tipa, pleza ali izgublja ravnotežje, ne razvija le
gibalnih spretnosti. V teh preprostih, pogosto spregledanih trenutkih se
oblikujejo osnovne strukture razumevanja sveta. Pojmi prostor, razdalja,
teža ali smer niso najprej besede ali definicije, ampak izkušnje. Pomen se
ne pojavi naknadno, temveˇcje že vpisan v naˇcin, kako se gibanje ˇcuti in
kako se telo odziva.
Zanimivo je, da takšen pogled ni popolna novost. Že Jean Piaget (1952)
je pokazal, da se kognitivni razvoj zaˇcne v senzomotoriˇcni fazi, kjer otrok
skozi gibanje in manipulacijo z okoljem postopoma gradi temeljne poj-
me. ˇ Ceprav je kasneje veˇc pozornosti namenil razvoju logiˇcnih struktur,
njegova osnovna intuicija ostaja jasna: mišljenje raste iz delovanja. Lev
Vigotski je to dopolnil z družbeno razsežnostjo uˇcenja. Poudaril je, da
se spoznavanje razvija v odnosu z drugimi, v konkretnih dejavnostih, ki
so vedno situirane in vpete v kulturni kontekst (Vygotsky, 1978). Tudi pri
njem uˇcenje ni abstrakten proces, temveˇc nekaj, kar se odvija v prostoru,
ˇ casu in odnosih.
Maria Montessori je to razumevanje še dodatno približala praksi. Nje-
na znana misel, da je »roka instrument uma«, ni zgolj metafora, temveˇc
jasno pedagoško naˇcelo: otrok misli skozi gibanje. Uˇcno okolje mora zato
omogoˇcati svobodo raziskovanja, senzoriˇcno bogatost in telesno aktiv-

117