Page 116 - Poučevanje zunaj učilnice

Milan Hosta

prej strukturirano okolje, temveˇcdinamiˇcen sistem, ki zahteva stalno pri-
lagajanje, zaznavanje in gibalno angažiranost. Raziskave kažejo, da stik z
naravnim okoljem prispeva k izboljšanju pozornosti, zmanjšanju stresa
in poveˇcanju motivacije za uˇcenje (Kaplan in Kaplan, 1989; Ulrich, 1984).
Poleg tega narava omogoˇca bogato senzoriˇcno izkušnjo, ki vkljuˇcuje tak-
tilne, kinestetiˇcne in afektivne dimenzije, pogosto odsotne v zaprtih uˇc-
nih prostorih. Kljub tem spoznanjem ostaja vprašanje, kako te uˇcinke
konceptualno razumeti in pedagoško utemeljiti. V tem prispevku izha-
jamo iz teze, da pouˇcevanja na prostem ni mogoˇce ustrezno razumeti
zgolj kot metodološke inovacije, temveˇc kot ontološki in epistemološki
premik v razumevanju uˇcenja. V ospredje postavljamo pojem telesenje
kot proces, v katerem se gibanje, zaznava in afektivna dinamika organiz-
ma organizirajo v smiselno izkušnjo sveta. Telesenje omogoˇca, da uˇcenje
razumemo kot proces, ki se ne odvija zgolj na ravni abstraktnega mišlje-
nja, temveˇc kot celostna, utelešena dejavnost.
Na tej podlagi uvajamo logosomatski pogled na pouˇcevanje na pro-
stem. Osnovno konceptualizacijo logosomatike smo podrobneje uteme-
ljili v prejšnjem ˇclanku, s katerim smo postavili temelje, tu pa nadaljuje-
mo z bolj pedagoško usmerjeno razpravo. Logosomatika kot ontološko-
epistemološki okvir izhaja iz predpostavke, da se pomen ne oblikuje zu-
naj telesa, temveˇc se poraja iz telesnega gibanja kot njegove notranje,
kvalitativne dinamike. Naravno okolje v tem smislu ne deluje zgolj kot
kulisa uˇcenja, temveˇc kot prostor, ki intenzivira procese telesenja in s tem
omogoˇca globlje povezovanje med zaznavo, gibanjem ter spoznavanjem.
Pouˇcevanje na prostem tako ni zgolj prenos uˇcnih vsebin v drugaˇcen pro-
stor, temveˇc preoblikovanje samega razumevanja uˇcenja kot utelešene-
ga, situiranega in smiselno orientiranega procesa.

Metodologija in teoretski okvir: utelešeno in enaktivno uˇcenje
Prispevek temelji na filozofsko-konceptualnem pristopu, ki izhaja iz fe-
nomenološke tradicije in sodobnih enaktivnih teorij spoznavanja. Meto-
dološko ne gre za empiriˇcno preverjanje hipotez, temveˇcza analitiˇcno-
sintetiˇcno obravnavo obstojeˇcih teoretskih okvirov s ciljem razjasnitve
ontoloških in epistemoloških predpostavk, ki implicitno strukturirajo so-
dobne prakse pouˇcevanja. V tem okviru prispevek uporablja interpre-
tativno metodo, ki povezuje spoznanja iz kognitivne znanosti, razvojne
psihologije in pedagoške teorije ter jih umešˇca v širši konceptualni ho-
rizont utelešenega in situiranega uˇcenja (Varela idr., 1991; Thompson,
2007; Gallagher, 2005). Logosomatika je pri tem uporabljena kot hevri-

116