Page 62 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Mateja Dagarin Fojkar, Žan Korošec in Tina Rozmanič

Uvod
Virtualne izmenjave (VI) se lahko uporabljajo kot pedagoški pristop pri raz-
ličnih predmetih in na različnih ravneh izobraževanja. V jezikovnem izobra-
ževanju se običajno pojmujejo kot proces sporazumevanja v skupnem tujem
jeziku in sodelovalnega učenja s sovrstniki iz različnih držav z uporabo teh-
nologije (prirejeno po Dooly in Vinagre, 2022). Projekti VI pogosto potekajo
preko platforme eTwinning, ki je del programa Erasmus+ pod okriljem Evrop-
ske komisije (European Commisson, b.l.-b). Leta 2019 je Svet Evropske unije
sprejel priporočilo, v katerem poziva k podpori tujejezikovnega učenja mlaj-
ših učencev in k uporabi inovativnih metod poučevanja, vključno z eTwin-
ningom (Evropski parlament, 2025). VI ponuja mnogo prednosti pri učenju
tujega jezika. Ena izmed najpomembnejših prednosti je, da učencem omo-
goča sodelovanje v pristni komunikaciji v tujem jeziku ter poleg jezikovnih
zmožnosti tudi razvijanje razumevanja in sprejemanja različnih kultur. V li-
teraturi obstaja kar nekaj raziskav na področju VI v srednješolskem izobra-
ževanju, primanjkuje pa tistih s področja predšolskega in osnovnošolskega
izobraževanja (Pennock-Speck in Clavel-Arroitia, 2023).
V pričujočem prispevku predstavljamo rezultate raziskave, ki je potekala
med študenti študijskih programov Predšolska vzgoja in Razredni pouk Pe-
dagoške fakultete Univerze v Ljubljani. V raziskavi smo udeležence spraše-
vali o njihovih izkušnjah z VI, stališčih o VI ter o kompetencah, ki jih imajo za
izvajanje VI pri poučevanju. Prispevek prav tako prikaže izzive, za katere štu-
denti menijo, da ovirajo uspešno vključevanje VI v pouk, v zaključku pa pre-
dlagamo nekatere strategije, ki bi opolnomočile bodoče učitelje za izvedbo
projektov VI v prihodnosti.

VI pri učenju angleščine na zgodnji stopnji
VI običajno potekajo z omejenim številom mednarodnih partnerjev v obliki
različnih projektov, ki lahko trajajo nekaj tednov ali mesecev. Učenci v njih
sodelujejo v vnaprej pripravljenih dejavnostih s podporo svojih učiteljev
(O’Dowd, 2021a). V sinhronih dejavnostih komunikacija poteka v realnem
času, preko videokonference ali v klepetalnici (O’Dowd, 2018). Ta oblika izme-
njave omogoča naravno in spontano komunikacijo med učenci iz različnih
držav ter je za učence zelo motivacijska (Dooly, 2017). Slabosti te oblike so ča-
sovno usklajevanje z vsemi sodelujočimi, še posebej če prihajajo iz različnih
časovnih pasov, tehnične težave (npr. slaba internetna povezava) in interak-
cija, ki zahteva takojšen odziv, kar je lahko težava pri mlajših učencih, ki imajo
slabše razvite jezikovne zmožnosti (Dooly in Vinagre, 2022). Asinhrone dejav-
nosti udeležencem omogočajo, da daljše časovno obdobje komunicirajo s

62