Page 56 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Andreja Retelj

lahko kot orodje za razvoj samoregulacije, kritične refleksije in načrtovanja
lastnega učenja (Schön, 1983), obenem pa ponuja izkustveni model uporabe
digitalnih orodij, ki ga študenti lahko prenesejo v svoje bodoče poučevanje
(Reisoğlu in Çebi, 2020). Strokovno znanje in pedagoške kompetence tako
študenti razvijajo skozi ciklični proces izkušnje, refleksije, konceptualizacije
in preizkušanja v praksi.
V okviru pilotnega projekta pri Didaktiki nemščine se je pokazalo, da to-
vrstne naloge študente spodbujajo k refleksiji lastnega razumevanja vsebin
in jih hkrati usmerjajo k razmisleku o lastni učni poti ter načrtovanju nadalj-
njih učnih korakov. Takšne oblike samostojnega preverjanja so se izkazale kot
učinkovite tudi z vidika modela DigCompEdu (Redecker, 2018), saj omogo-
čajo preplet tehnične, pedagoške in reflektivne dimenzije digitalne kompe-
tence učiteljev.
Digitalno podprte dejavnosti v okviru pedagoškega študija ponujajo pri-
ložnost za izkustveno in reflektivno učenje, saj lahko študenti v varnem oko-
lju preizkušajo orodja, ki jih bodo kasneje vključili v pouk. Izvajanje digitalno
podprtih nalog torej ni le priprava na tehnološko pismenost, temveč presta-
vlja neposredno vajo v smiselni uporabi tehnologije pri pouku, kar ustreza
konceptu TPACK (angl. Technological Pedagogical Content Knowledge)(Mi-
shra in Koehler, 2006), ki poudarja preplet tehnološkega, pedagoškega in
predmetnega znanja v učiteljevem delovanju v razredu.
Uvedba spletnega samostojnega preverjanja znanja, digitalno podprtih
nalog ter ciljno usmerjenih reflektivnih nalog pri predmetu Didaktika nem-
ščine je pokazala, da lahko tudi preproste digitalno podprte dejavnosti pri-
spevajo k razvoju kompleksnih digitalnih kompetenc bodočih učiteljev, saj
spodbujajo samostojno učenje, odgovornost, digitalno pismenost in zmo-
žnost reflektirane uporabe tehnologije.
Analiza refleksij študentov je pokazala, da so kot učinkovite elemente di-
gitalno podprtih nalog najpogosteje izpostavljali takojšnjo povratno infor-
macijo, jasno strukturiranost nalog, vizualno preglednost spletne učilnice ter
možnost samostojnega razporejanja časa in tempa učenja. Ti elementi so po
njihovem mnenju spodbujali samoregulacijo, notranjo motivacijo in občutek
napredka. Manj učinkovite pa so se študentom zdele naloge, ki so bile prete-
žno reproduktivne narave, niso ponujale dovolj izziva ali možnosti izbire ter
tiste, pri katerih so imeli občutek, da tehnologija prevladuje nad vsebinskim
ciljem.
V kontekstu izobraževanja bodočih učiteljev je nujno, da se digitalne kom-
petence razvijajo sistematično skozi celoten študijski program. Znotraj posa-
meznih specialnih didaktik je mogoče ponuditi ciljno usmerjene pristope, ki

56