Page 394 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Anja Zorman in Nives Zudič Antonič

Digitalno pripovedovanje zgodb kot učni pristop za razvijanje
sporazumevalne zmožnosti v italijanščini
Udeleženci usposabljanja so priložnost dela z digitalnim pripovedovanjem
videli predvsem na področju diferenciacije (44,6). V razredih je predznanje
italijanščine kot drugega ali tujega jezika izjemno heterogeno, prav učni pri-
stopi, kot je digitalno pripovedovanje, pa omogočajo, da posamezniki obli-
kujejo vsebine skladno s svojim predznanjem.
Tudi Wu in Chen (2020) sta izpostavila uporabnost digitalnega pripove-
dovanja zgodb na vseh stopnjah učenja jezikov in torej za učence z različ-
nim predznanjem jezika, saj jim omogoča, da vrzeli v znanju zapolnijo z ne-
besednimi znaki. Pri tem je manj poznan vpliv na razvoj besedišča in jezi-
kovne pravilnosti, komponenti sporazumevalne zmožnosti, ki so ju omenili
tudi udeleženci usposabljanja (91,1). Skrbi jih namreč odpravljanje slovnič-
nih napak in napak v izbiri besedišča. Iz drugih didaktičnih pristopov, ki so
osredinjeni na ustvarjanje pomenov (npr. učenje, osnovano na nalogah in
projektih (angl. task-based learning) (Willis, 1998)), vemo, da mora fazi pred-
stavitve izdelkov slediti faza analize, ki je namenjena obravnavi izbranega se-
gmenta sporazumevalne zmožnosti, npr. jezikovni pravilnosti, razvoju bese-
dišča, oblikovanju besedila, medkulturne zmožnosti ipd. Tudi nekatere razis-
kave (Hafner in Miller, 2011; Yang in Wu, 2012) ugotavljajo, da digitalno pripo-
vedovanje zgodb omogoča učinkovito integracijo različnih jezikovnih spret-
nosti in zmožnosti, zlasti pisnega in ustnega izražanja, ob ustrezni podpori
učitelja pa tudi besedilne in leksikalne zmožnosti ter metajezikovnih in refle-
ksivnih sposobnosti analize jezika.

Digitalno pripovedovanje zgodb kot učni pristop za razvijanje digitalne
zmožnosti
Udeleženci so bili mnenja, da jih je usposabljanje opolnomočilo predvsem
na področju ustvarjanja digitalnih vsebin ter poznavanja licenc (83,9). Ta
ugotovitev potrjuje, da (i) gre za kompetenco, ki je pri večini učiteljev še ne
dovolj razvita (Ferri in Moriggi, 2014), in da (ii) so kompetence uporabnikov
digitalnih naprav vezane predvsem na uporabo že ustvarjenih vsebin (npr.
iskanje, vrednotenje in upravljanje informacij), manj pa na ustvarjanje novih
digitalnih vsebin (Fraillon idr., 2020).
Usposabljanje, na podlagi katerega je nastala raziskava, se torej skladno
vključuje v okvir evropskih in nacionalnih izobraževalnih politik, ki spodbu-
jajo razvoj digitalnih kompetenc in digitalnega državljanstva. Kot je pou-
darjeno tudi v Akcijskem načrtu digitalnega izobraževanja (ANDI): 2021–2027
(Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2022), didaktične prakse, ki

394