Page 314 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Špela Cerar in Irena Nančovska Šerbec

njem mikrokrmilnikov. Skozi tak stik s tehnološkimi artefakti študenti razvi-
jajopedagoškoobčutljivostzarazličneoblikeutelešenosti(DiPaoloidr.,2018)
in lažje usvajajo abstraktne koncepte trajnosti skozi konkretno delovanje (Bi-
anchi idr., 2022).
Vgrajeno učenje temelji na spoznanju, da kognicija ni nevtralen proces,
temveč je sistemsko odzivna na omejitve in možnosti v okolju organizma
(Alexander, 2025). V izobraževalnem kontekstu to pomeni, da študenti svoje
kompetence razvijajo skozi avtentične trajnostne izzive – programiranje sen-
zorjev za merjenje kakovosti zraka, razvoj pametnih sistemov za zmanjševa-
nje energijske porabe ali oblikovanje tehnoloških rešitev za krožno gospo-
darstvo. Takšno umestitev učenja v resnične okoljske, družbene in ekonom-
ske kontekste omogoča prepoznavanje medsebojne povezanosti tehnolo-
ških odločitev ter njihovih posledic za trajnostni razvoj (Bianchi idr., 2022;
UNESCO, 2017).
Udejanjeno učenje poudarja, da se znanje oblikuje skozi aktivno delovanje
in interakcijo z okoljem – študenti ustvarjajo računalniške izdelke za reševa-
njetrajnostnihproblemovinstemrazumejo,dakognicijanastajavdinamični
interakciji s fizičnimi, oprijemljivimi komponentami (Kwon idr., 2024; Varela
idr., 1991).
Razširjeno učenje izhaja iz spoznanja, da kognitivni procesi niso nujno
omejeni na procese v možganih, temveč lahko vključujejo zunanje artefakte,
ki postanejo konstitutivni deli kognitivnega sistema (Alexander, 2025; Clark
in Chalmers, 1998). V kontekstu izobraževanja to pomeni, da programerska
okolja in robotski sistemi – kot so Micro:bit, Scratch ali LEGO Mindstorms
– niso zgolj didaktična sredstva, temveč postanejo kognitivne razširitve, ki
študentom omogočajo obvladovanje kompleksnosti, ki bi sicer presegala
njihove mentalne zmožnosti (Clark, 2016). Pri obravnavi trajnostnih sistemov
takšna razširitev omogoča manipulacijo s senzorskimi podatki, spreminjanje
algoritmov in opazovanje odzivov fizičnih sistemov, s čimer se razvija razu-
mevanje abstraktnih konceptov, kot so povratne zanke in sistemske omeji-
tve. Tehnološki artefakti tako delujejo kot podporni sistemi (angl. scaffolds),
ki podpirajo postopen prehod od konkretnih eksperimentov k abstraktnemu
razumevanju računalniških in trajnostnih načel (Shapiro in Spaulding, 2024).
Vse štiri dimenzije kognicije 4E skupaj ponujajo teoretično in praktično
podlago za razvoj didaktičnih pristopov, ki integrirajo trajnostne kompe-
tence. Bodočim učiteljem omogočajo oblikovanje pristnih, izkustveno boga-
tih učnih okolij, kjer se algoritemski procesi in sistemsko mišljenje razvijajo
skozi fizične interakcije s tehnološkimi artefakti v kontekstu resničnih trajno-
stnih izzivov.

314