Page 313 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Vključevanje trajnostnih vidikov v izobraževanje bodočih učiteljev računalništva

bodočih učiteljev računalništva. Obravnavamo, kako lahko projektno uče-
nje, podprto z digitalnimi in s fizičnimi računalniškimi artefakti, deluje kot
kognitivno orodje za razumevanje kompleksnih trajnostnih sistemov. Razis-
kava izhaja iz kognitivnega okvira 4E, ki učenje razume kot utelešen (angl.
Embodied), umeščen (angl. Embedded), udejanjan (angl. Enacted) in razširjen
(angl. Extended) proces ter ga povezuje z okviri VITR. Namen raziskave je eval-
virati projektni pristop, ki povezuje računalniško mišljenje in trajnostne kom-
petence, ter osvetliti njegove pedagoške implikacije za prenovo sodobnih
pedagoških študijskih programov in razvoj transformativnega poučevanja.

Teoretični okvir
Sodobne raziskave opozarjajo na potrebo po preseganju tradicionalnih okvi-
rov trajnostnosti z vključevanjem kognitivne dimenzije, kjer se »človeške ko-
gnitivne sposobnosti povezujejo z razvijajočo se umetno kognicijo strojev«
za globlje razumevanje in napovedovanje trajnostnih sistemov (Zoldy idr.,
2022). V tem razdelku bomo predstavili tri temeljne konceptualne stebre, ki
omogočajo integracijo RM z razvojem trajnostnih kompetenc pri bodočih
učiteljih. Najprej se bomo osredotočili na kognitivni pristop 4E, ki zagotavlja
teoretično osnovo za razumevanje ustvarjanja projektov STE(A)M kot kogni-
tivnegaorodjazasistemskoobravnavanjetrajnostnihizzivov.Sledilborazde-
lek o projektnem učnem delu kot metodološkem pristopu, ki omogoča ope-
racionalizacijo kognitivnih načel 4E v praktični pedagoški praksi. Tretji razde-
lek pa bo predstavil konceptualno mapo povezav med koncepti RM in Une-
scovimi kompetencami za trajnostni razvoj, ki omogoča strukturiran pristop
k integraciji tehnološkega in trajnostnega razmišljanja.

Kognitivni pristop 4E kot didaktična podlaga v izobraževanju
za trajnostnost
Kognitivni okvir 4E predstavlja sodoben pristop k razumevanju človeške ko-
gnicije, ki presega tradicionalne reprezentacijske teorije in kognicijo opre-
deljuje kot utelešeno, vgrajeno, udejanjeno ter razširjeno (Alexander, 2025;
Clark, 2016; Newen idr., 2018). Ta perspektiva poudarja, da učenje ni zgolj
usvajanje abstraktnih vsebin, temveč celostna aktivnost, vpeta v telesno iz-
kušnjo, socialne interakcije in materialne okoliščine. Pri pripravi bodočih uči-
teljev računalništva je razumevanje teh dimenzij ključno, saj omogoča pre-
poznavanje kompleksnosti učenja ter razvoj pedagoške občutljivosti za pod-
poro prehodov od konkretne manipulacije k abstraktnemu razumevanju.
Utelešeno učenje poudarja, da se kognicija oblikuje skozi telesne izkušnje
in neposredno delo s senzorji, z robotskimi komponentami ter s programira-

313