Page 262 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih
P. 262

Neža Podlogar in Mojca Juriševič

                  Uvod
                  Učiteljeve kompetence na področju medosebnih odnosov so ključne za
                  spodbujanje učenčevega učenja in njegovega celostnega osebnostnega ra-
                  zvoja (Emslander idr., 2025; Gøetzsche idr., 2022; Jennings in Greenberg, 2009;
                  Jensen idr., 2015). Nedavna sinteza več kot 2.100 metaanaliz na področju učne
                  uspešnosti je pokazala, da je način, kako učitelji predstavijo oz. posredujejo
                  učno vsebino – glede na njihovo osebno prisotnost, predanost in odnosno
                  kompetentnost –, najpomembnejši dejavnik za izboljšanje učenčevega uče-
                  nja v šoli (Hattie, 2023).
                    Empirični izsledki kažejo tudi, da so učitelji, ki aktivno sodelujejo in gradijo
                  odnose s sodelavci, bolj pripravljeni na doseganje ciljev trajnostnega razvoja,
                  saj se počutijo podprte in povezane z drugimi (Isac idr., 2022; Jönsson idr.,
                  2024; UNESCO, 2025). Zato je odnosna kompetentnost učiteljev opredeljena
                  kot ključna za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja: pomaga pri usvaja-
                  nju znanj, spretnosti, vrednot ter stališč v okviru vzgoje in izobraževanja za
                  trajnostni razvoj – učitelji, ki razvijajo svoje zmožnosti za vzpostavljanje in
                  vzdrževanje kakovostnih medosebnih odnosov, so bolje pripravljeni na pre-
                  vzemanje odgovornosti za trajnostni razvoj in učinkovito vključevanje ciljev
                  trajnostnega razvoja v svojo pedagoško prakso.
                    Kako pa pri nas, v Sloveniji, skrbimo za odnosno kompetentnost (pri-
                  hodnjih) učiteljev, da bi ti lahko spodbujali kakovostno učenje za trajno-
                  stni razvoj pri učencih? Empirične podlage so zaenkrat skromne in ne eno-
                  značne.MašaVidmarin KatjaKerman (2016) sta,denimo,ugotovili,dajetema
                  socialno-čustvenih kompetenc pri učiteljih le redko prisotna v strokovnih in
                  političnih razpravah, raziskavah ali programih izobraževanja učiteljev. Zu-
                  pančič in Krajnčan (2019) sta poročala o relativno visoki samozaznani odno-
                  sni kompetenci strokovnih delavcev (svetovalni delavci, učitelji razrednega
                  pouka in predmetni učitelji). Tina Vršnik Perše idr. (2020) pa so v svoji razis-
                  kavi zaključile, da je odnosna kompetenca ključen napovednik zadovoljstva
                  učiteljev s svojim delom. V zadnjih letih so se v okviru različnih projektov,
                  denimo Roka vroki (Pedagoškiinštitut, b.l.), razvijalitudipristopiza spod-
                  bujanje socialno-čustvenih in medkulturnih kompetenc učiteljev v praksi;
                  nekateri od njih so, denimo, predstavljeni v reviji Šolsko svetovalno delo, 21(2–
                  3) iz leta 2017.
                    Na univerzitetni ravni raziskave in razprave o socialno-čustvenih ter z njimi
                  povezanih odnosnih kompetencah in programih za njihovo spodbujanje
                  ostajajo razmeroma redke, še posebej na področju začetnega izobraževanja
                  učiteljev. Namen dela je zato prispevati k boljšemu razumevanju izposta-
                  vljene problematike s predstavitvijo izkušenj pri uzaveščanju pojma in po-


                  262
   257   258   259   260   261   262   263   264   265   266   267