Page 192 - Razvoj kompetenc prihodnosti v pedagoških študijskih programih

Irena Hergan in Nejc Kavka

smo ljudje del narave in od nje odvisni. Učeči se pridobijo znanje in spretnosti
ter razvijajo odnose, ki jim pomagajo postati nosilci sprememb ter individu-
alno in kolektivno prispevati k oblikovanju prihodnosti v okviru omejenih
planetarnih zmogljivosti (Bianchi idr., 2023). Poudarek je na razvijanju zave-
sti o trajnostnih vrednotah in spodbujanju etične občutljivosti (odgovornost
do okolja, družbena pravičnost, skrb za skupno dobro, solidarnost ...), kar naj
bi učitelji znali izpostaviti predvsem ob konkretnih primerih in v vsakdanjih
avtentičnih učnih situacijah. Pri implementaciji učnih ciljev so pomembne
učiteljeve pedagoško-didaktične kompetence, predvsem:

– sposobnost prepoznavanja priložnosti za vključevanje trajnostnih tem,
– sposobnost oblikovanja ustreznih operativnih učnih ciljev, ki se dopol-
njujejo, povezujejo in nadgrajujejo pri različnih učnih predmetih, ter
– prepoznavanje možnosti za raziskovanje/sodelovanje v lokalnem oko-
lju.

Na podlagi pregleda empiričnih raziskav je Beatrix Algurén (2021) opre-
delila učne metode in predvidene rezultate, ki se pojavljajo v praksi visoko-
šolskega izobraževanja za trajnostni razvoj. V okviru predvidenih rezultatov
izpostavlja prevlado znanja o trajnostnem razvoju in kompetenc sodelova-
nja, kritičnega ter sistemskega mišljenja. Opozorila je na pomanjkanje razvi-
janja normativnih in transformativno-vedenjskih kompetenc. Z drugimi be-
sedami, težava je v tem, da študenti na pretežno kognitivni ravni uzavestijo
vsebine trajnostnega razvoja, a jih dokaj neučinkovito prenesejo v vsakda-
nje prakse. Na podoben način sta Marjo Vesterinen in Ilkka Ratinen (2024)
analizirala implementacijo trajnostnih kompetenc na ravni osnovnošolskega
izobraževanja. Ugotavljata, da se v praksi v navezavi na trajnostne cilje naj-
pogosteje pojavljajo dejavnosti, ki so usmerjene k sistemskemu mišljenju
in medosebnemu sodelovanju. Konceptualni okvir, ki so ga razvili Wiek idr.
(2011), sta glede na ugotovitve priredila osnovnošolskemu poučevanju. T.i.
»model rože« predpostavlja medosebno sodelovanje kot središče (stičišče)
vseh ostalih kompetenc, saj ga vse raziskave poudarjajo kot ključno podlago
za uresničevanje trajnostnih učnih ciljev. Iz središča rože rastejo štirje »listi«
(slika 1):

– sistemsko mišljenje, ki ga učenci lahko razvijajo predvsem skozi vsako-
dnevne situacije in izzive,
– akcijsko oz. strateško delovanje, utemeljeno na opolnomočenju učen-
cev s strani izobraževalcev,

192