Page 599 - Tomajci

Oblikovanje spomina lokalne skupnosti

rušenega tomajskega zvonika je leta 1949 padla na pleča skupnosti, ki se je
po Kjudrovih besedah močno izkazala, kljub temu da je v teh letih vladala
državna prepoved nabiranja darov za cerkev (žat, ak, t, 2, 395).
Obsežen zapis o ilegalni žganjekuhi v času fašizma v sosednjih Šepuljah
je tako priromal v peti zvezek zgodovine Tomaja zgolj zaradi dejstva, da
so redko uporabljeno cerkev ob robu vasi izvajalci žganjekuhe v času de-
ževja odklenili in uporabljali kot zavetje pred dežjem, zaradi česar je nekoč
izginilo nekaj cerkvene opreme (žat, ak, t, 5, 1324). Moralni vidiki in pa-
storalna dejavnost ter dejstvo, da je Kjuder izvajal predavanja o katehezi za
svoje duhovniške kolege, so med drugim poskrbelo, da so določeni procesi
v spremembah oblačilne kulture, zapisov o katerih v kroniki župnije nika-
kor ne bi pričakovali, ostali ohranjeni. Zato v daljšem zapisu o vprašanju
»bubi frizur« preide k nošnji tankih ženskih nogavic, od modnih sprememb
in modernizacije zaide k spremembam moške oblačilne kulture na Krasu,
kjer težke »fanele« zamenjajo krojeni plašči, klasičen kmečki klobuk pa ba-
retke in »kape šiltarice«, da bi na koncu tožil o vprašanjih sprememb obla-
čilne kulture pri duhovnikih (žat, ak, t, 2, 775–780). Kjuder zapis uvede z
notico, datirano 7. avgusta 1934, ko je v Skopem potekal pogreb devetnajst-
letne Emilije Živec: »Nezakonska, revne pameti, sploh pravi otrok bolečine,
za križem pred menoj so dekleta nosila venec. Bila so pa v tako prozornih
oblekah, da se je veliko njih nad njimi spotikalo« (žat, ak, t, 3, 775).
Po drugi strani ob določenih vprašanjih, najsibo to črna kronika ali zapis
po pripovedovanju, imena krivca ne pozabi zapisati, pa naj bo tat ali kdo
drug. Ta moralni vidik je viden tudi na podlagi tega, da hiše Makolčevih
v Raši, ki je bila med vojno požgana, nikoli ne omeni brez pridevnika, kar
pritiče dejstvu, da je bila dolga leta na slabem glasu (žat, ak, tk, 175; ak,
zmp, 199–200). To je sicer ena izmed reprezentativnih zgodb, ki v sebi za-
jema vse pregrehe, zaradi katerih govorice lahko sploh nastanejo. Kjuder
jo je slišal v Kazljah leta 1952. Zadnji gospodar na kmetiji je bil Polde, ki
je bil po opisu podivjan, neporočen lump. Ljudski glas je trdil, da je v hiši
prišlo tudi do hudih deliktov in naj bi Polde zlorabljal tako sestro kot ma-
ter. Vsako nedeljo so imeli pri hiši »ples in norenje, poleg plesa pa še druge
ogabnosti«. Ko se mu je oče nekoč uprl, naj bi ga v jezi posedel na razbeljen
štedilnik. V tem času je bil zapleten tudi v hud pretep na plesu ob prazniku
sv. Štefana v bližnjih Stomažih. Na veliko je tudi kradel in v opisu je našte-
tih nekaj prašičev, ki jih je odtujil, a mu nihče ni mogel do živega, ker so
se ga ljudje preveč bali. Poldeta so ubili njegova mati, sestra in mlajši brat
z udarcem s sekiro po glavi. Kazeljski mežnar je pravil, da so ga zadeli na-
ravnost v male možgane in je kri curljala vsepovsod. Zločin so zelo slabo

597