Page 598 - Tomajci

Jurij Hadalin

toku. Kjudrova naracija tako niha od trenutka do trenutka in najbarvitejši
deli spominov so avtobiografski, kljub temu da je avtor po začetnem delu
začel uporabljati tretjo osebo in se s tem poskušal distancirati od besedila
oz. je svojo izbiro pojasnil z vprašanjem sloga. Iz te vloge le redkokdaj iz-
stopi in dogodek mora biti še posebej osebno pomemben ter barvit, da se
pripovedovalec izpostavi v prvi osebi. Ena takšnih redkosti je opis prvega
italijanskegaobčinskegatajnika AlbertaPaoluzzija,zakateregapravi (žat,
ak, t,3,626), da je

[d]obričina, veliko besed, kot tajnik priden. Poročil se je z Viktorijo
Škerl iz gostilne na Oglu. Takrat je od vojne sem županoval Jože Gr-
bec iz Utovelj. S tem je Paoluzzi prišel hudo navzkriž in ga je 1926 v
glavnem on spodmaknil. Videl sem višek tega trenja. Tajnik je župa-
nu očital nepravilnosti, ta je na klancu pred kaplanijo I: poleti 1926 :I
skočil nanj, ga vrgel v robido in ga lastnoročno floskal.

Avtobiografski spomin je definiran kot spomin o sebi in se od enostav-
nega spominjanja dogodkov razlikuje po tem, da vključuje tudi informa-
cijo, zakaj je ta dogodek zanimiv oz. pomemben za osebo, ki pripoveduje.
In ta oseba je bila lokalni duhovnik, ki je marsikateri podatek (drobec) za-
pisal, ne da bi ga popolnoma umestil ali interpretiral, ter s tem prepustil
interpretacijo bralcem. Po drugi strani je jasno, da je marsikateri drobec
povezan z drugimi vprašanji: veliko je osebnih podatkov, zapisov o odno-
su oblasti do urejanja cerkvenih zadev, konec koncev lahko informacije o
sporih z lokalnim vodstvom najdemo v podrobnih popisih gradbenih del v
cerkvi. Poleg tega lahko v teh popisih sledimo tudi spremembam v gradbeni
tehnologiji, sploh iz nenehnih podrobnih popisov obnove in rekonstrukcij
cerkvenih objektov ali tudi banalnejših primerov, kot je velikokrat omenjen
»kurnik, ki ga je tomajski župnik zgradil na lastne stroške« (žat, ak, t, 3,
694). Kjuder je bil glede pridobivanja financ velik mojster in je poleg gra-
dnje na podlagi darov uspeval dobivati subvencije tako od italijanskih kot
zavezniških oblasti. Zelo dober opis njegovega »lovljenja financ« v zadnjih
vzdihljajih delovanja Zavezniške vojaške uprave lahko najdemo pri vpraša-
nju plačila novega tomajskega zvona leta 1947 (žat, ak, t, 2, 353–354). V
zahvalo je v Anglijo romala steklenica domačega žganja s posvetilom bri-
tanskemu častniku, medtem ko je popravilo zvonika v letih 1939–1940 za
seboj potegnilo javno zahvalo Benitu Mussoliniju ter drugim, lokalnejšim
predstavnikom fašističnega režima (žat, ak, t, 2, 391). Pod jugoslovansko
upravo se je seveda stvarnost spremenila (žat, ak, t, 2, 327) in obnova po-

596