Page 554 - Tomajci

Polona Sitar

memorandum razrešil razdelitev neodvisnega ozemlja v Trstu Italiji in Ju-
goslaviji, so Jugoslovani v Italijo potovali redko. Leta 1955 sta Jugoslavija
in Italija podpisali Videmski sporazum glede lokalnega mejnega prometa
in dovoljenje za prečkanjemejajebilorazširjenonavse obmejneprebivalce
znotraj desetih kilometrov (Repe 1998, 91–94). Kot izpostavlja Boris Gom-
bač (1997, 51–52) je mejo v nekaj letih prestopilo več milijonov prebivalcev
obeh držav. Sporazum je spodbudil regionalni pretok blaga. Leto dni po
podpisu Londonskega memoranduma so v Rimu podpisali še tržaški in go-
riški sporazum o lokalni menjavi med flrj in Italijo, kar je še bolj odprlo
vrata sodelovanju in menjavi. Po ugotovitvah Boža Repeta (1998, 91–94) so
na množične nakupe vplivali tudi t.i. Osimski sporazumi, ki sta jih Italija
in Jugoslavija podpisali leta 1975, s čimer je jugoslovansko-italijanska meja
postala daleč najodprtejša meja med kapitalistično in socialistično državo,
maloobmejni pas pa se je povečal na 30 kilometrov. Leta 1976 je v tržaški
pokrajini mejo prestopilo več kot 40 milijonov ljudi, od tega 21 milijonov s
potnimi listi in 19 milijonov s prepustnicami.
Z maloobmejnimi prepustnicami so Tomajčani in Tomajčanke čez mej-
ni prehod Fernetiči hodili v Italijo v Trst prodajat maslo, jajca, meso, kislo
repo, brinovo žganje, cigarete, vino, mleko, gobe, zelenjavo in sadje. Spo-
razum je dovoljeval, da je posameznik čez mejo sorodnikom nesel zgolj do-
ločeno količino hrane, običajno kilogram mesa, pol litra žganja, dve škatli
cigaret itd.¹³ Pred uvedbo prepustnic so nekateri kmetje in kmetice iz To-
maja sadje prodajali na tržnici na Reki na Hrvaškem. Kot se je spominjal
sogovornik Andrej: »Z volom smo ga peljali v Dutovlje na postajo, tam na-
ložili na vlak in v Reko. Ko so mama in soseda vse prodale v dveh dneh, so
prišle domov nazaj z robo. Dokler niso začele prepustnice, da smo lahko
hodili v Trst, ni bilo nobenega zaslužka.«
Kotsejespominjal Igor, jevprvih letih po vojniobmejna prepustnica
omogočala predvsem pomoč pri dvigu iz povojne revščine: »Po vojni je bi-
lo uboštvo. Se je nosilo za preživetje. Kar se je pridelalo in se ni porabilo,
se je poskušalo nesti v Trst, prodati in dobiti kakšno liro.« Včasih so svoje
pridelke prodali že pred prihodom v Trst, kar priča o njihovi izjemni za-
željenosti, na kar je opozoril Boris: »Enkrat mesečno smo nesli kilogram
mesa, en liter žganja in dva litra vina, en puter, dve škatlici cigaret. Oni so
te čakali na cesti. Ko so te videli, da greš z biciklom, že za Opčinami tu takoj
za mejo, so bile ženske in so vse odkupile [smeh].«

¹³ Pritem veljaomeniti, dasožepreddrugo svetovno vojno pridelkeprodajali vTrst, karje
zaslužek omogočalo tudi ženskam (glej Verginella 1990).

552