Page 544 - Tomajci

Polona Sitar

skupaj z najstarejšo hčerjo Albino. Navaja tudi, da se je po smrti Emilove
mame Amalije leta 1929 družinski konflikt le še stopnjeval, ko je v oporoki
Amalija za glavno dedinjo upravljanja glavnine posesti Fabjanijevih dolo-
čila svojo najstarejšo hči Albino.
Tako je na dom družine Černe prišla Emilova sestra Albina, poročena s
Petrom Laharnarjem. Po njegovi smrti je posestvo vodila naprej skupaj z
mamo Uršulo Amalijo, po njeni smrti 1929 pa sama. Bila je brez otrok (žat,
ak, t, 3,895). Emilovavdova Amalijajemoralahišozapustiti do začetka
1930. leta. Po besedah sogovornice Irene se je po odhodu od Fabjanijevih
preselila k družini Škerlj oz. na domačijo Baničevih. Kot navaja Kjuder (str.
895), se je leta 1948 Amalija Černe s hčerko Nado priselila nazaj v to hišo.
Nada Černe ni bila poročena, imela pa je nezakonsko hči Cecilijo Černe,
učiteljico veni od šol naOpčinah,kijeimela dvasinova, LeonainEmila
Oblaka.
Po pripovedovanju vaščanov in vaščank Tomaja je družina Černe pri
kmetovanju veljala za zelo napredno že pred drugo svetovno vojno, saj je
napajala živino po ceveh in gojila različne vrste novega sadja. Sogovornik
Ivan se je spominjal:

Fabjaniji so meli najlepše parcele, tudi po dva, tri hektarje. To so bile
že velike. Majhni kmetje so mel 1.500 do 2.000 kvadratov parcele.
Fabjaniji so bili bolj premožni pred vojno. So imeli mlin in mlativnico
za mlatenje žita. Vsi smo nosili pšenico pa koruzo mlet tja. In zraven
so imeli žago, staro venecianko.

Kot je dodala Ana, kuharica, rojena leta 1940: »Oni so pred vojno posojali
denarljudem,ki nisoimeli zadavke,inpotemsosenamestovračiladenarja
zmenili za kakšno parcelo. Tako so veliki kmetje izkoristili, da so postali še
večji.«
Po drugi svetovni vojni so njihovo kmetijo nacionalizirali in na njej na-
redili zadrugo, ki je prevzela njihove njive, pašnike, gozd, travnike in vi-
nograde. Kjuder (žat, ak, t, 3, 895) je zabeležil reakcijo Albine, ko je leta
1947 izvedela, da bo agrarna reforma vključevala tudi njihovo premoženje:
»Tistikrat je gospa bridko jokala. Bala se je, da bi morda morala celo iz hiše,
ki ji je bila tako pri srcu. Sicer pa je veleposestvo že prej razdelila med svoje
ljudi. [...] S komisijo za agrarno reformo je prišlo polagoma do zaključka,
da gospej ostane hiša v celoti in povrh 3 ha zemlje.« Kot se je spominjala
sogovornica Danica, rojena leta 1948, zaposlena v logistiki, je bila njihova
posest po razpadu zadruge v državni lasti, ki je dajala parcele in vinograde

542