Page 543 - Tomajci

Dvig življenjskega standarda in transformacija elit v Tomaju

obrtniki in mali kmetje, velike kmetije v Tomaju pa ne, saj je vedno obstajal
trg za prodajo njihovih proizvodov.
V nadaljevanju si bomo pobližje ogledali po navedbi sogovornikov ter
sogovornic tri najpomembnejše in najpremožnejše družine v Tomaju z ve-
likimi kmetijami pred in po drugi svetovni vojni, in sicer družine Černe
(po domače Fabjaniji), Ucman (po domače Polakovi) in Pupis (po domače
Popiževi).

Družina Černe (Fabjaniji)
Največja in najbogatejša kmetija v Tomaju je bila pred drugo svetovno voj-
no v lasti družine Černe, po domače Fabjanijev. Albin Kjuder je v zapisu
o tomajskih družinah (žat, ak, t, 3, 891) o njej zapisal: »Najlepša tomaj-
ska hiša. Mogočen vhod, obširno dvorišče in vse drugo govori o nekdanji
veljavi te številke. [...] To gospodarstvo je doseglo daleč največji razmah.«
Kot ugotavlja Aleksander Panjek (2023), je bila družina Černe že v 18.
stoletju med vidnejšimi v Tomaju, saj je več njenih članov zasedalo položaj
župana.¹⁰ Miha Zobec (2024, 101) v svojem članku o tomajskem posestniku
in politiku Antonu Černetu navaja, da so iz te družine izhajali mnogi vaški
veljaki, tudi Anton Černe, ki je bil v 19. stoletju tomajski posestnik in po-
slanec v deželnem zboru v Gorici ter državnem zboru na Dunaju. Družina
je uživala velik ugled v vasi in razpolagala z družbeno močjo, ki se je odra-
žala v opravljanju oblastniških funkcij, preko katerih se je pozicionirala v
vaški skupnosti in javni oblasti.
Sogovornik Danilo se je spominjal, da je bila družina Černe lastnica tre-
tjine vseh kmetijskih zemljišč v vasi, pri čemer je izpostavil njihovo po-
membnost že pred drugosvetovno vojno,kosoknjim na dnino hodili
ljudje z vsega spodnjega Krasa. Albin Kjuder (žat, ak, t, 3, 894) gospo-
darja Emila Černeta, rojenega leta 1882, sina Antona Černeta, opisuje kot
zelo podjetnega in kot »eno izmed prvih osebnosti na Krasu«. Med njegova
velika dela prišteva vinograd v Strešnicah, postavitev mlina, mlatilnice in
žage na motorni pogon ob deželni cesti, kar je bilo za Kras zelo pomembno.
Po smrti v nesreči na lovu leta 1920 je Emil zapustil vdovo, ženo Amalijo
(žat, ak, t, 3, 895). V 11. poglavju Miha Zobec piše o tem, da se je po Emi-
lovi nenadni smrti vnel boj za dediščino, ki je bil toliko ostrejši, ker si je
Emil pri drugih družinskih članih – ne le pri mami – izposodil veliko de-
narja. Posest je po Emilovi smrti zopet prešla v roke Amalije, ki jo je vodila

¹⁰ O lastništvu, kupovanju in dedovanju parcel družine Antona Černeta glej Trobec Franetič
(1992).

541