Page 430 - Tomajci
P. 430

Miha Zobec


                 Spori okrog dediščine so bili za družino Černe usodni. Zapečatili so pri-
               hodnost družine, ki je bila prizadeta zaradi smrti posestnika Emila, edine-
               ga, ki bi lahko v kapitalistični družbi na podeželju z vinogradništvom in
               drugimi kmetijskimi dejavnostmi poskrbel za prosperiteto družine.


               Zaključek
               Pripoved o družini Černe v poznem 19. in prvi polovici 20. stoletja je pri-
               poved o usihanju nekoč mogočne družine. Proces upadanja moči je bil dol-
               gotrajen, nikakor pa ne neizbežen. Tak je postal zaradi prepleta dejavnikov
               na makro- in mikro-ravneh stvarnosti. Medtem ko velja pri dejavnikih šir-
               šega obsega izpostaviti postopno modernizacijo, ki je z vse intenzivnejšim
               povezovanjem podeželja z mestom in uveljavljanjem liberalizma potisnila
               v ozadje malce tradicionalistično družino Černetov (Fabjanijevih in z njimi
               povezanih rodbin, kot so bili Učerinovi), pa pri vpogledu v drobno dogaja-
               nje opazimo težave v zvezi z razporejanjem moči v družini in probleme, ki
               izbruhnejo ob delitvi dediščine. Ti so bili toliko eksplozivnejši, ker je bilo
               premoženje, ki ga je bilo mogoče deliti, tako veliko.
                 Podržavljenje šolstva je šlo vštric z uveljavljanjem liberalne ideologije,
               katere odločni glasniki so postajali prav šolniki. Zastopniki ruralne moder-
               nizacije so bili v Habsburški monarhiji še velik del 19. stoletja predstavniki
               duhovščine. Nič drugače ni bilo v Tomaju, kjer je duhovnik Urban Golma-
               jer vodil trd boj za krepitev kraškega kmetijstva, predvsem pa panoge, ki
               je imela velik potencial, a je bila zaradi bolezni v 70. letih 19. stoletja hu-
               do prizadeta. V mislih imamo seveda vinogradništvo, ki se je začelo po-
               stavljati po Golmajerjevi zaslugi. Seveda velja takoj poudariti, da še tako
               ognjevita prizadevanja duhovnika ne bi prav nič zalegla, če v ozadju ne bi
               bilo državne pomoči, podpore in navsezadnje tudi nadzora. Vlogo, ki jo
               je kot modernizatorka včasih imela duhovščina, so na začetku 20. stoletja
               prevzeli šolniki. Med njimi je v Tomaju izstopal Anton Kosovel, velik po-
               budnik razvoja kmetijstva in nič manj zavzet protagonist vaškega društve-
               nega življenja. Uveljavljanje šolstva sta spremljala širjenje volilne pravice
               in vse boljša prometna povezanost kraških vasi, ki so z bohinjsko progo
               zaživele precej drugačno življenje. V Tomaju so bile spremembe občutne,
               saj se vas nahaja v neposredni bližini železnice. Novi pogledi so bili nelo-
               čljivo povezani z nastopom novih politik. Ob vse množičnejši zastopanosti
               volilnega telesa so te merile na vse večjo identifikacijo političnih predstav-
               nikov z volivci. Osrednje geslo je postalo, da naj le kmet zastopa kmeta, kar
               je bilo ob vse večji povezanosti podeželja z urbanim svetom vsaj malo pa-
               radoksalno. Obenem so te razmere mestnim politikom zagotovile nišo za


               428
   425   426   427   428   429   430   431   432   433   434   435