Page 308 - Tomajci

Meta Remec

Prilagodljivost in ustrežljivost Tomajcev do nove oblasti je opazil ter ja-
sno kritiziral tudi duhovnik Albin Kjuder. Ko je bil po sporu med njim in
učiteljem Cosmino iz šolskega prostora izgnan tudi verouk v slovenskem
jeziku (Belci 1985, 68), je v skladu s škofovim pastirskim pismom učencem
ponudil t.i. »župnijsko« ali »farno« šolo, v kateri je nameraval poleg vero-
uka učiti tudi branja in pisanja v slovenščini, a je bil grenko razočaran nad
medlim odzivom Tomajcev. Verouk v župnišču je obiskovalo komaj 10–15
vseh otrok, pogosto jih je čakal zaman, enako neuspešne pa so bile tudi re-
dovnice. Obnašanje Tomajcev se mu je zdelo še toliko nenavadnejše, ko ga
je primerjal z odzivom v Kazljah, kjer so ga otroci željno pričakovali, mu ve-
dno pritekli nasproti, pridno delali domače naloge in se ob tem zelo dobro
naučili brati ter pisati. Ni jasno, ali so Tomajci tako ravnali iz oportunizma
ali strahu pred povračilnimi ukrepi fašističnih veljakov v vasi. Kjuder po-
roča, da je trajalo več let, preden so se opogumili in začeli otroke pošiljati
kslovenskemu verouku, škoda pajebila takratženarejena, sajjeveč gene-
racij izgubilo vsako možnost opismenjevanja v slovenščini (žat, ak, t, 2,
485–489).
V Tomaju so v istem obdobju zaživele vse fašistične mladinske organi-
zacije. Že po nekaj mesecih so učitelji poročali o goreči ljubezni otrok do
Italije in vzhičenosti, ki je vladala med otroki ob dvigu italijanske zasta-
ve in prepevanju himne Balilla. Čeprav so bili učenci še vedno v velikem
zaostanku glede znanja italijanščine, so to nadomeščali z gorečnostjo in
iskreno željo (pak, 153, 2, 34; 35). Vključevanje učencev v fašistične organi-
zacije je po mnenju oblasti sicer potekalo prepočasi. Ko še v šolskem letu
1929/30 večina otrok ni bila včlanjena v fašistične mladinske organizacije,
je to veljalo za neuspeh učitelja in razlog za dvom v njegovo gorečnost ter
pripadnost fašistični ideji (pak, 153, 2, 32). Odločnejši pristop in načrtno
delo sta nato obrodila sadove že v naslednjem letu – v šolskem letu 1930/31
so se stvari končno začele odvijati tako, kot si je učitelj želel (pak, 153, 2,
34; 35). Poudarjali so, da je vpisovanje potekalo počasi ne zaradi ideoloških
nasprotovanj, temveč zgolj zato, ker starši niso zmogli zagotoviti pet lir za
letno članarino, bodisi zaradi slabe letine ali ker vino ni šlo v prodajo (pak,
153, 2, 34; 35). Učitelj so takim otrokom članstvo omogočili iz šolskega skla-
da. Skrbelo jih je tudi, ker šola ni imela ustreznega prostora, kjer bi lahko
gojili ustrezno telesno kulturo in gimnastiko, da bi si krepili telo in duha
ter čim prej postali vitalni členi nove italijanske družbe (pak, 153, 3, 44;
pak, 153, 2, 32; 33).
Učenci naj bi bili iskreno navdušeni nad sodelovanjem v mladinskih or-
ganizacijah, ker so se tam počutili cenjene, saj so poslušali, kako jih ima

306