Page 238 - Tomajci
P. 238

Alberto Mauchigna


               ko je z namenom, da bi sam dosegel pravico, Helenin brat poskusil pretep-
               sti Matjaža, ona sama pa je skušala zanikati fantovo zgodbo, pred kolikor
               ljudmi je mogla. Soočila pa se je tudi z njegovo materjo, s katero sta si bili
               zelo blizu, in jo povprašala po sinovem vedenju ter izrazila zahtevo, naj ji
               kot odškodnino izplačajo doto, ne da bi mladeniča vzela za moža. Od žen-
               skejeprejela negativenin žaljivodgovor,povrh vsegapajijetanaprtilaše
               vso odgovornost za pripetljaj.
                 Ukrepal je tudi župnijski vikar, ki je ustno obsodil širjenje nečastnih go-
               voric in želel zaslišati tako tiste, ki so jih širili, kot tudi samega Matjaža.
               Mladenič,ki » je bilprestrašen odvsega [...]injepričel jecljati«, jepove-
               dal, da sta pred leti s Heleno šla po vodo približno pol milje od vasi in se
               ustavila, da bi jedla orehe. Dotaknil se je dekletovih prsi in se ulegel nanjo,
               vendar ni vedel, ali »je kaj naredil ali ni nič naredil« (ast, atta, 205, 6, 5v,
               6r in 10r). V sobi je bil poleg mnogih drugih prisoten tudi podžupan, ki je
               mladeniča zaslišal. Matjaževa mati je sina še naprej zagovarjala, Helena pa
               je planilaproti njemu inga oklofutala.
                 Javna mediacija, ki so jo sprožili duhovnik in notranji mehanizmi sku-
               pnosti, ki so običajno predvidevali nekakšno odškodnino kot alternativo
               sklenitvi zakonske zveze ali izplačilu dote, pri krpanju razdora niso bili
               uspešni s svojo javno mediacijo, zato je po nekaj tednih zadeva prešla na
               devinsko sodišče.
                 Pred sodnikom Matjaž ni izkazoval negotovosti, kot ob vprašanjih vi-
               karja Martina v Zgoniku – da bi ubranil sebe in morda tudi Heleno –, in
               je potrdil, da je z dekletom nedvomno imel spolni odnos. Ob tem je treba
               poudariti, da je bilo njegovo strahospoštovanje pred vikarjem in prebivalci
               Zgonika mnogo blažje od bojazni, da bi bil še naprej zaprt v gradu kot v
               tistih dneh, in od podrejenosti avtoriteti, ki ga je zasliševala.
                 Helena pa je še naprej zavračala pripoved, ki je javno metala slabo luč na
               njeno čast, in zatrdila – kot to znajo le mladi –, da se ne želi obremenjevati
               s trenutno častjo in z življenjem v prihodnosti. Trdila je tudi, da ji je ljubši
               samski stan, in prezirljivo poudarila, da se ne želi omožiti, svojim letom
               navkljub, rekoč: »Saj mi ni manjkalo priložnosti, če bi tako želela, da bi se
               zapletla s kom drugim, s takim pa že ne« (ast, atta, 205, 6, 9v). Toda na
               koncujebilaprimoranapopustiti predMatjaževimvztrajanjeminpriznati,
               da to, kar je sama zatrjevala v preteklih tednih, ni bila resnica.
                 Helena Orel ni izgubila časti, ker si je povrnila ugled tako, da se je povr-
               nila v splošno sprejeto normalnost: kar se je zgodilo pred tem, ni imelo več
               pomena,izbrisanojebiloz dogovoromoporoki,sklenjenimpredsodiščem.
               Zadeva je bila za vedno zaključena z obljubo, da se bo poročno slavje zgo-


               236
   233   234   235   236   237   238   239   240   241   242   243