Page 238 - Tomajci

Alberto Mauchigna

ko je z namenom, da bi sam dosegel pravico, Helenin brat poskusil pretep-
sti Matjaža, ona sama pa je skušala zanikati fantovo zgodbo, pred kolikor
ljudmi je mogla. Soočila pa se je tudi z njegovo materjo, s katero sta si bili
zelo blizu, in jo povprašala po sinovem vedenju ter izrazila zahtevo, naj ji
kot odškodnino izplačajo doto, ne da bi mladeniča vzela za moža. Od žen-
skejeprejela negativenin žaljivodgovor,povrh vsegapajijetanaprtilaše
vso odgovornost za pripetljaj.
Ukrepal je tudi župnijski vikar, ki je ustno obsodil širjenje nečastnih go-
voric in želel zaslišati tako tiste, ki so jih širili, kot tudi samega Matjaža.
Mladenič,ki » je bilprestrašen odvsega [...]injepričel jecljati«, jepove-
dal, da sta pred leti s Heleno šla po vodo približno pol milje od vasi in se
ustavila, da bi jedla orehe. Dotaknil se je dekletovih prsi in se ulegel nanjo,
vendar ni vedel, ali »je kaj naredil ali ni nič naredil« (ast, atta, 205, 6, 5v,
6r in 10r). V sobi je bil poleg mnogih drugih prisoten tudi podžupan, ki je
mladeniča zaslišal. Matjaževa mati je sina še naprej zagovarjala, Helena pa
je planilaproti njemu inga oklofutala.
Javna mediacija, ki so jo sprožili duhovnik in notranji mehanizmi sku-
pnosti, ki so običajno predvidevali nekakšno odškodnino kot alternativo
sklenitvi zakonske zveze ali izplačilu dote, pri krpanju razdora niso bili
uspešni s svojo javno mediacijo, zato je po nekaj tednih zadeva prešla na
devinsko sodišče.
Pred sodnikom Matjaž ni izkazoval negotovosti, kot ob vprašanjih vi-
karja Martina v Zgoniku – da bi ubranil sebe in morda tudi Heleno –, in
je potrdil, da je z dekletom nedvomno imel spolni odnos. Ob tem je treba
poudariti, da je bilo njegovo strahospoštovanje pred vikarjem in prebivalci
Zgonika mnogo blažje od bojazni, da bi bil še naprej zaprt v gradu kot v
tistih dneh, in od podrejenosti avtoriteti, ki ga je zasliševala.
Helena pa je še naprej zavračala pripoved, ki je javno metala slabo luč na
njeno čast, in zatrdila – kot to znajo le mladi –, da se ne želi obremenjevati
s trenutno častjo in z življenjem v prihodnosti. Trdila je tudi, da ji je ljubši
samski stan, in prezirljivo poudarila, da se ne želi omožiti, svojim letom
navkljub, rekoč: »Saj mi ni manjkalo priložnosti, če bi tako želela, da bi se
zapletla s kom drugim, s takim pa že ne« (ast, atta, 205, 6, 9v). Toda na
koncujebilaprimoranapopustiti predMatjaževimvztrajanjeminpriznati,
da to, kar je sama zatrjevala v preteklih tednih, ni bila resnica.
Helena Orel ni izgubila časti, ker si je povrnila ugled tako, da se je povr-
nila v splošno sprejeto normalnost: kar se je zgodilo pred tem, ni imelo več
pomena,izbrisanojebiloz dogovoromoporoki,sklenjenimpredsodiščem.
Zadeva je bila za vedno zaključena z obljubo, da se bo poročno slavje zgo-

236