Page 233 - Tomajci

Tomajski fantje

času nastajanja in oblikovanja novega para kot kasneje med življenjem v
novi družinski enoti.

MarjetainLukaizTomaja
Nad dvorjenje med Luko Živcem in Marjeto Guc, hčerjo podžupana v Sko-
pem, ki se je že dodobra približevalo poroki, je zgrmela šala bratov Andreja
in Mihaela Živca. Pripetilo se je v Tomaju, 18. novembra 1696, v hiši župa-
na Marka Černeta, kjer se je zbralo kakih deset mož. Vse je zgodilo med
pogovorom med Luko Živcem in župnikom, ki se je družil z njimi. V njun
pogovor sta se vmešala brata Živec: Andrej je vprašal bratranca Luko, če na-
merava vzeti Marjeto za ženo, in na pritrdilen odgovor je Mihael odvrnil,
da tega ne more storiti, saj da je dekle že oddano njemu. To je »vzbudi-
lo sum in dalo vsem priložnost za obrekovanje« (ast, atta, 202, 16, 4r).
Čez pet dni so bili zaslišani v Devinu, potem ko je Simon Gec, dekletov oče
in podžupan v Skopem, prosil za posredovanje sodišča v bran »dobremu
imenu in glasu [buon nome e famma], ki ga je vedno imela njegova uboga
družina« (ast, atta, 202, 16, 1r).
Dobro ime je bil nujen pogoj za sprejem in sodelovanje v mreži odno-
sov v skupnosti: sosedje so si delili okvir norm obnašanja, pričakovanj in
dolžnosti, ki je temeljil na vzajemnosti. Spoštovanje, ki ga je uživala oseba,
je bilo temelj in jamstvo za trdnost odnosov ter zaupanja. Javna potrdi-
tev ustreznosti vedenja, tudi v zasebni sferi, je namreč prinašala ugled, ki
ga je nato oseba lahko vlagala v krepitev medsebojnih odnosov, predvsem
na ravni skupnosti. Tovrsten iz ugleda izvirajoč kapital se je širil na vso
družino, zaradi česar je imela lahko krnitev časti ene osebe posledice za
vse ostale družinske člane. Praviloma so bili moški skrbniki in poroki časti
žensk – očetje hčera, možje pa žena.
Tudi mlada neporočena dekleta so bila del mreže socialnih vezi, ki so pre-
predale lokalno družbo. Dobro so vedela, da je čast, ki je izhajala iz javnega
spoštovanja in temeljila na vsakodnevnem upoštevanju pravil o reciproč-
nosti ter naklonjenosti, predstavljala jamstvo za njihovo prihodnost. Mar-
jeta se je na sodišču potožila, da želi Mihael Živec preprečiti njeno »radost«
s tem, ko ji želi odvzeti priložnost za poroko z Luko Živcem, a tudi »z more-
bitnim drugim«, in jasno povedala sodniku: »Saj gre za čast, najbolj krhko
in dragoceno stvar na svetu, bolj od samega zlata« (ast, atta, 202, 16, 3v;
Ruggiero 1987, 755–756).
Veliko so štela dejstva, ampak tudi besede (Farr 1987; Povolo 1997, 358;
Pizzolato 2007, 246; Bizzocchi 2012, 476). Zato je bila zaman obramba bra-
tov Živec, da sta si privoščila samo nekaj svobode zaradi sorodstvene vezi,

231