Page 147 - Nekatere izbrane teme in aktualna problematika šolskega svetovalnega delašolskega svetovalnega dela

Medvrstniško nasilje

– Ne obljubljamo. Ko se pogovarjamo z otrokom, ki je doživel nasilje, smo
pogosto v skušnjavi, da bi mu obljubili, da se to ne bo več zgodilo in da
ga bomo zaščitili ter preprečili, da bi še naprej trpel. Ker pa je ustavitev
nasilja in ponovna vzpostavitev konstruktivnih odnosov med vrstniki
odvisna od številnih dejavnikov, na katere morda nimamo odločilnega
vpliva, bi bila takšna obljuba nepremišljena in zavajajoča. Obljubimo le
tisto, kar bomo sami zanj zagotovo lahko storili.
– Podpiramo žrtev pri iskanju izhoda iz nasilne situacije. Ko se pogovar-
jamo z otrokom,ki jedoživelnasilje,si zanjvzamemo dovoljčasa,mirno
in zbrano ga poslušamo, dajemo mu občutek varnosti in sprejetosti. S
tem gradimo zaupni odnos z njim. Pri tem poudarimo, da ni kriv za na-
silje, da je nasilje nesprejemljivo in da mu želimo pomagati pri izhodu iz
stiske ter nasilja. Povemo mu, da je pogumen, da je spregovoril o nasi-
lju, in da ima veliko moči, saj je preživel različne oblike trpinčenja. Tako
otroka opolnomočimo za skupno iskanje rešitev.
– Upoštevamo moč vpletenih subjektov, pozorni smo na zlorabo moči.
Gre za zelo pomembno načelo, saj gre pri nasilju za zlorabo moči, a je
to dejstvo nemalokrat prikrito. Povzročiteljem namreč lahko uspe do-
gajanje interpretirati tako, da je krivda porazdeljena na vse vpletene ali
pa nimamo informacij za uvid v to, kar se je zgodilo, in površno oce-
njujemo, da gre za konflikt ali neškodljivo zafrkavanje. Vedno je treba
poskušati pridobiti več informacij, da lahko bolje raziščemo razmerja
moči med vpletenimi oziroma morebitno zlorabo moči.
– Ne soočamo žrtve in povzročitelja. Takšno soočenje, zlasti, če je nasilje
trajalo dolgo časa in ima žrtev zaradi tega čustveno-psihološke posle-
dice, trpinčenemu praviloma povzroči dodatno škodo. Žrtev, ki je že
sicer oškodovana, ranjena, ponižana, ustrahovana, v prisotnosti pov-
zročitelja ne upa in ne zmore povedati, kaj se ji je zgodilo. Soočenje
zato lahko postane zgolj še ena priložnost za povzročitelja, da s psiho-
loškim nadzorom žrtev obvlada ter odrasle prepriča s svojo »resnico« o
dogajanju. Soočenje (nehote) žrtvi in povzročitelju daje tudi sporočilo,
da sta oba enako odgovorna za storjeno nasilje in za iskanje rešitev ozi-
roma popravo storjenega. To je škodljivo sporočilo tudi za opazovalce
in starše, saj posredno relativizira nasilje in odgovornost zanj. Z otroki
ali mladostniki, ki so bili vpleteni v nasilje, se je torej treba pogovoriti
ločeno: žrtev podpreti in ji pomagati, od povzročitelja pa z avtoriteto
odraslega zahtevati odgovornost.
– Ne prelagajmo odgovornosti za ukrepanje na druge. Odrasli – učite-
lji/vzgojitelji, svetovalni delavci, vodstvo VIZ ali starši – moramo, ko za-

