Page 76 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Aleksandra Šindić, Nikolina Ogorelac in Jurka Lepičnik Vodopivec

Uvod
Trajnostni razvoj postaja vse pomembnejši koncept v vzgoji in izobraževan-
ju, zlasti v predšolskem obdobju, kjer seskozi vzgojno-izobraževalne pro-
cese postavljajo temelji za oblikovanje družbeno odgovornih posameznikov
(UNESCO, 2017). Poleg neposrednega dela z otroki vrtec prevzema tudi vlogo
središča za spodbujanje vrednot trajnostnega razvoja v širši družbeni sku-
pnosti. S tem se otrokom omogoča razvoj zavesti o lastnem vplivu na druž-
bene, okoljske in ekonomske procese ter dolgoročno krepi vpliv vzgoje in
izobraževanja na skupnost (Siraj-Blatchford, 2009; Tilbury, 2011).
Vzgoja za trajnostni razvoj zajema tri temeljne dimenzije: okoljsko, soci-
alno in ekonomsko (Višnjić Jevtić idr., 2022; Šindić, Višnjić Jevtić idr., 2022), ki
skupaj prispevajo k oblikovanju sinergičnega razmerja med posameznikom,
družbo in naravo (Borg in Pramling Samuelsson, 2022). V zgodnjem otroštvu
socialna dimenzija trajnostnega razvoja podpira razvoj empatije, sodelova-
nja,vključenosti tertrajnostnegavedenja(UNICEF,2018;UNESCO2017).Vzgo-
jitelji pri temdelujejo kot posredniki medabstraktnimi koncepti trajnostnega
razvoja in konkretnimi dejavnostmi, ki jih otroci lahko izvajajo v vsakdanjem
življenju. Njihova vloga ni zgolj izobraževalna, temveč tudi vzgojna, saj s svo-
jimi interakcijami z otroki oblikujejo temelje prihodnjih državljanskih in etič-
nih stališč (Davis in Elliott, 2014). Tako vzgojitelj prispeva tudi k ustvarjanju
spodbudnega okolja, ki podpira vrednote trajnostnega razvoja (Davis, 2015).
Skozi vsakodnevne dejavnosti in interakcije z otroki vzgojitelji uporabljajo
različne pedagoške pristope z namenom spodbujanja kritičnega mišljenja
ter ravnanja otrok v skladu z načeli trajnostnega razvoja. Na ta način se v
vrtcu postopoma gradi kultura trajnostnega razvoja (Siraj-Blatchford, 2009),
saj vrtci prevzemajo ključno vlogo ne le pri vzgoji otrok, temveč tudi pri šir-
jenju načel trajnostnega razvoja v lokalni skupnosti, pri čemer medgenera-
cijsko sodelovanje predstavlja eno od temeljnih predpostavk (Šindić, Partalo
idr., 2022).
Znenasilnimdelovanjemznotrajmedgeneracijskihgibanjjemogočeuvel-
javljati okoljsko in podnebno pravičnost terdružbenoinkulturnopravičnost,
kar predstavlja pomemben primer otroškega vpliva in delovanja na okolje
(Engdahl in Furu, 2022). Tako se poudarja, da bi morala biti vzgoja za trajno-
stni razvoj v zgodnjem otroštvu umeščena v središče dialoga med različnimi
generacijami, deležniki in skupinami v družbi (Elliott idr., 2020).
Marija Brajčić in Dubravka Kuščević (2023) poudarjata pomen ohranjanja
kulturne dediščine v okviru vzgoje za trajnostni razvoj. Avtorici ugotavljata,
dasez vključevanjemlokalnegaznanjain kulturnih vrednot vizvedbo vzgoje

76