Page 340 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe
P. 340

Matic Leskovec, Eda Birsa in Barbara Kopačin


                       pedagoških strategijah, ki lahko prispevajo k trajnostnemu znanju v izobraže-
                       valnem sistemu.
                       Ključne besede: medpredmetno povezovanje, celostno znanje, trajnostno zna-
                       nje, umetniške dejavnosti, strategije poučevanja
                               © 2025 Matic Leskovec, Eda Birsa in Barbara Kopačin
                       https://doi.org/10.26493/978-961-293-538-2.20

                  Uvod
                  V sodobnem osnovnošolskem izobraževanju se vse bolj uveljavlja potreba
                  po načinu doseganja vseživljenjskega učenja in trajnostnega znanja, ki bi
                  presegal tradicionalne didaktične pristope ter spodbujal razvoj kompleksnih
                  spoznavnih, socialnih in ustvarjalnih kompetenc (Karlsson Häikiö, 2020; Lo-
                  hmann idr., 2021; Reimers, 2024). Med učinkovite pristope k uresničevanju teh
                  ciljev sodi medpredmetno povezovanje, zlasti kadar vključuje umetnost kot
                  sredstvo za poglobljeno in celostno razumevanje učnih vsebin (Kopačin in
                  Birsa, 2022). Namen raziskave v tem prispevku je bil raziskati, kakšna so mne-
                  nja in stališča bodočih učiteljev razrednega pouka o lastni pripravljenosti za
                  medpredmetno povezovanje umetnosti ter kako razumejo pomen umetniš-
                  kih dejavnosti pri razvijanju predmetnospecifičnih kompetenc za pridobiva-
                  nje trajnostnega znanja pri učencih.

                  Vseživljenjsko učenje skozi umetnost
                  Učenjekot proceszajemaveliko večkot leizobraževanje,ki predstavljaleeno
                  izmed poti do znanja. V zadnjih desetletjih se v razumevanju vseživljenjskega
                  učenja uveljavlja sprememba, kjer se poudarek s formalnega izobraževanja
                  vse bolj prenaša na učenje kot samostojen proces na ravni posameznika (Ko-
                  pačin in Birsa, 2022; Thwe in Kálmán, 2024). Znanje, spretnosti in navade se
                  ne pridobivajo zgolj v okviru izobraževalnih ustanov, temveč tudi z drugimi
                  oblikami učenja, ki niso del šolskega sistema (Cropley in Knapper, 2021; Thwe
                  in Kálmán, 2023; 2024). To se kaže tudi v usmeritvi od poučevanja k učenju,
                  kar pomeni, da postaja dejavnost učenca vse pomembnejša, saj prevzema
                  večjo odgovornost za svoje učenje, učitelj pa vse bolj nastopa kot podpora
                  in usmerjevalec. Vse to daje večji pomen spodbujanju za poglobljeno učenje,
                  ki postaja velik del vseživljenjskega učenja, saj krepi učenčevo samozavest in
                  pozitivno samopodobo ter upošteva njegove temeljne zmožnosti in kompe-
                  tence (Jelenc, 2007; Thwe in Kálmán, 2023).
                    Vseživljenjsko učenje označuje celosten in neprekinjen proces pridobiva-
                  nja znanja, spretnosti in izkušenj, ki vključuje formalne, neformalne ter prilož-
                  nostne oblike učenja. Poteka v različnih življenjskih obdobjih in okoljih, od


                  340
   335   336   337   338   339   340   341   342   343   344   345