Page 185 - Meje vedenja

Oblike pomoči otrokom in mladostnikom na celotnem kontinuumu

enakopravne, odprte procese delovanja v načrtovanju in realizaciji procesov
pomoči ter regionalnem načrtovanju. Participacija se mora kot udeležba v
različnih oblikah realizirati tudi institucionalno (Grunwald in Thiersch, 7).
Aktivna participacija mladostnika postavlja v položaj aktivnega in najpo-
membnejšega ustvarjalca lastnega razvoja. Problem je takšen, kot ga vidi
posameznik, in ne oddaljen, abstrakten koncept, v katerem se posameznik
ne more prepoznati. Sodobna načela dela z mladimi rešitev problema ne vidi-
jo zgolj v spreminjanju posameznika, temveč tudi v ustrezni socialni akciji in
pomenijo uresničitev korakov, ki jih je določil otrok ali mladostnik (Rozman,
5).

V življenjski svet otrok/mladostnikov usmerjena socialnopedagoška
pomoč
V življenjski svet otrok/mladostnikov usmerjena socialnopedagoška pomoč
poudarja pomen socialnopedagoške usmeritve v vsakdan posameznika in
njegov življenjski svet. Tako usmerjena socialna pedagogika poskuša poma-
gati posamezniku pri obvladovanju vsakdanjih življenjskih razmerij in izzivov
v danih življenjskih okoliščinah (Thiersch, 199). V življenjski svet otrok/mla-
dostnikov usmerjena socialnopedagoška pomoč analizira družbene proble-
me. Usmerjena je v konkretno polje dela, v katerem posameznik živi. Skupaj
z otrokom ali mladostnikom deluje v polju napetosti med viri in težavami.
Pri tem se metodično opira na kontekst posameznikovih življenjskih razmer.
Uresničljiva je le v konkretnem družbenem prostoru posameznika (Horcher,
7). V življenjski svet uporabnika usmerjano socialnopedagoško pomoč
razumemo kot odgovor na današnje življenjske razmere, torej tudi na spre-
membe in prelome/zasuke v današnji družbi (Thiersch, , str. 74). Peters
(8) povezuje v življenjski svet otroka/mladostnika usmerjeno pomoč z
regionalizacijo, ki je usmerjena v dajanje pomoči v okolju, v katerem otrok
ali mladostnik živi, da bo lahko ohranil socialna razmerja in neustrezna ko-
rigiral v življenjskem prostoru samem. Maksime v življenjski svet usmerjene
socialne pedagogike moramo razumeti samo kot soodvisnosti, realiziramo
jih lahko samo v součinkovanju. Integracija brez participacije in bližine vsak-
dana je prav taka skrčitev kot prevencija brez bližine vsakdana, integracije in
participacije ipd. (Grunwald in Thiersch, 7).
Prepletenost diskurzov deinstitucionalizacije zahteva mrežne in usklajene
intervencije, ki so za družbo ustreznejše, cenejše in hkrati optimalno spoš-
tujejo otrokove pravice (Krajnčan in Šoln Vrbinc, 15). Poglaviten cilj je rein-
tegracija otrok in mladostnikov v njihovo primarno ali drugo zanje ugodno
okolje ob njihovem aktivnem sodelovanju, čim prej in čim uspešneje. S stro-

185