Page 182 - Meje vedenja

Matej Vukovič

Normalizacija je orientacija k primerljivim bivanjskim, odnosnim in eko-
loškim razmeram, kot jih imajo vrstniki v nekem primerljivem, povprečnem
okolju (Wolfensberger, 1983).

Deinstitucionalizacija v ožjem pomenu
Deinstitucionalizacija, kot proces razgradnje ustanov in institucij, mora kot
odgovor na institucionalizacijo na novo vzpostaviti ali obnoviti skupnost.
Ključni cilj tega procesa je preoblikovanje modela tako, da se ne osredotoča
na »popravljanje« uporabnikov, temveč na spreminjanje situacij, v katerih se
znajdejo, ter jim tako omogoča oblikovanje lastnega življenja in identitete
(Flaker, 19). Pri deinstitucionalizaciji je bistveno zagotoviti, da imajo upo-
rabniki storitev možnost vključevanja in sodelovanja pri odločanju na vseh
ravneh (European Expert Group, 1, str. 141). Gre za popoln odmik od izklju-
čevalnih struktur in pristopa, ki temelji le na prepoznavanju primanjkljajev
otrok in mladostnikov. Celovita deinstitucionalizacija postavlja pod vprašaj
legitimnost obstoja posebnih ustanov, zlasti njihovih totalitarnih značilnosti.
Namesto tega je treba institucije usmeriti k boljšemu razumevanju potreb
otrok in mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami in motnjami. Ta
transformacija se upravičeno imenuje deinstitucionalizacija (Falk, 16). Spre-
membe v institucionalnih strukturah vodijo tudi do sprememb v medoseb-
nih odnosih, kar lahko sproži postopno institucionalno preobrazbo. Takšne
spremembe predstavljajo prekinitev ustaljenih praks, izzivajo rutino ter omo-
gočajo kritično presojo obstoječih načinov delovanja, ki jih je mogoče po
potrebi prilagoditi ali spremeniti (Krajnčan, 19).

Regionalizacija in decentralizacija
Regionalizacija in decentralizacija sta tesno povezana ter medsebojno
prepletena procesa. V kontekstu obravnave otrok in mladostnikov s čustveni-
mi in vedenjskimi težavami ali motnjami regionalizacija pomeni, da so otroci
in mladostniki nameščeni v bivalne enote ali ustanove, ki so čim bližje njiho-
vemu domačemu okolju. Cilj tega pristopa je, da strokovni center za otroka
ali mladostnika, kolikor je mogoče, zagotovi vse potrebne storitve znotraj
določene regije.
Socialnopedagoška pomoč, ki se osredotoča na življenjski svet uporabnika,
vključuje tako decentralizacijo kot regionalizacijo storitev. Kritika institucij, ki
nudijo pomoč otrokom in mladostnikom, vedno bolj poudarja, kako centrali-
ziran sistem otežuje dostop do storitev. Decentralizacija in regionalizacija sta
zato ključni za izboljšanje dostopnosti, saj omogočata razpoložljivost storitev
v lokalnem okolju ter prenos pristojnosti na nižje (lokalne) ravni. Ob tem pos-

18