Page 180 - Meje vedenja

Matej Vukovič

z delom v lokalni skupnosti ter regijska pokritost pomoči. Projekt zagotavlja
celostno ter stopenjsko obravnavo celotnega spektra otrok in mladostnikov s
čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Prostori in pristopi so učin-
kovitejši ter usmerjeni v težave ter potrebe otrok in mladostnikov. Integrirane
in fleksibilne oblike pomoči so usmerjene tudi v socialni prostor posameznika.
Proces deinstitucionalizacije je proces humanizacije ter normalizacije področja
dela z otroki in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami.
Socialnopedagoški fokus pomoči in iz tega izhajajoči program, ki ga par-
ticipativno sprejme tudi otrok ali mladostnik, izhaja iz težav in potreb mla-
dostnika s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami. Različnost in
kompleksnost otrok in mladostnikov, ki jih ne moremo umestiti skupaj in v
veliki meri določiti skupnega imenovalca njihovih težav ali motenj, zahteva
dostopne, nove, hitre, fleksibilne, diferencirane, integrirane oblike pomoči, ki
so usmerjene v življenjski prostor uporabnikov.

Koncept deinstitucionalizacije
Vzgojni zavodi so v preteklosti, podobno kot meni Flaker (1998a) za totalne
ustanove, zajemali skoraj vse vidike posameznikovega življenjskega kroga
(šola, delo, rekreacija, zabava …). Goffman (19) meni, da so totalne usta-
nove v popolnem nasprotju z eno ključnih prvin naše družbe, to je družino.
Flaker (19) poudarja, da Goffmanovo delo predstavlja ključno izhodišče
za razpravo o tem, kako tudi v Sloveniji postopoma ukiniti totalne ustanove
ter jih preoblikovati v storitve, ki bodo ljudem z različnimi težavami omogo-
čale življenje v skupnosti in jim zagotavljale samostojnost ter dostojanstvo.
Čeprav vzgojni zavodi v Sloveniji ne ustrezajo Goffmanovi definiciji totalne
ustanove, se v njih še vedno pojavljajo elementi, ki nakazujejo obstoj dolo-
čenih značilnosti totalnosti. Zato so prizadevanja za prenovo sistema vzgoj-
nih zavodov – v smeri deinstitucionalizacije in normalizacije – še toliko bolj
upravičena ter bi morala uživati široko podporo strokovne javnosti, splošne
populacije in političnih odločevalcev.
Projekt INTEGRA, na katerega se idejno naslanjajo strokovni centri in za-
jema celostno obravnavo otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali
motnjami v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, svojo strategijo fokusira na
naslednje pogoje in relacije, ki so enakovredno in istočasno upoštevani/-e
(Hamberger in Peters, 5, str. 15–16):
− uporabniki4, socialni prostor in stroka (orientacija v življenjski svet upo-
rabnika; iniciacija pomoči, nastavki, načrtovanje, postavitev);

4 Z uporabniki mislimo na otroke in mladostnike.

18