Page 183 - Meje vedenja

Oblike pomoči otrokom in mladostnikom na celotnem kontinuumu

tajata načrtovanje in sodelovanje vseh vpletenih akterjev še pomembnejša.
Koncept decentralizacije je tesno povezan s konceptom regionalizacije, saj
oba stremita k enakomernejši in pravičnejši razporeditvi ponudb in storitev
(Thiersch, 199). Pomembna slovenska značilnost pretekle prakse oddaje in
napotitve otrok in mladostnikov preko centrov za socialno delo in sodišč je
bila njihova napotitev v zelo oddaljene vzgojne zavode ali mladinske domo-
ve, v katerih so doživljali tudi dramatične spremembe (Krajnčan, 19, str. 15).
Iz modela orientacije v življenjski prostor posameznika izhaja organizacijsko-
-politična konsekvenca – strukturo socialnih služb je treba čim bolj decentra-
lizirati in regionalizirati (Schröer, 5).

Diferenciacija in individualizacija
Diferenciacija in individualziacija sta procesa definiranja samega sebe kot en-
kratnega individuuma, ki je različen od drugih. Posameznik mora definirati
samega sebe in najti (ali stkati) socialno mrežo, ki ga bo podprla, sprejela,
ujela, prepoznala njegove enkratne lastnosti, potrebe in naravo njegove in-
dividualnosti. Socializacija in individualizacija sta ključni za osebno prilagodi-
tev. Neuspehi v integraciji lahko pripeljejo do socialne izolacije, medosebnih
konfliktov ali agresivnega vedenja (Hart, ). Böhnisch (17) meni, da di-
ferenciacija z vzgojnega vidika pomeni upoštevanje otrok in mladostnikov, ki
konkretno težavnost doživljajo različno in se njihove možnosti delovanja, v
katerih se znajdejo, razlikujejo. Upoštevati je treba specifike otrok in mlado-
stnikov, njihovo pestrost in različnost.
Fleksibilne oblike pomoči so diferencirane glede na potrebe posameznika,
kar pomeni, da so na voljo intenzivni treningi, projekti, individualne oskrbe
posameznika, različni terapevtski programi, lahko so to specifične stanovanj-
ske skupine, ki so diferencirane glede na celotno paleto težav otrok ali mlado-
stnikov, ali druge različne oblike vzgojnih pomoči in podpore. Pri diferenciaci-
ji in individualizaciji je pomembna tudi oseba, ki jo izbere otrok ali mladostnik
in je tudi ob spremembah namestitev še vedno njegova strokovna pomoč ter
podpora (Hamberger in Peters, 5, str. 14). V praksi naj bi se individualizaci-
ja in diferenciacija izvajali v individualiziranem programu (IP) ter fleksibilnih
diferenciranih oblikah pomoči otrokom in mladostnikom.

Fleksibilnost in integriranost
Z uvedbo ideje fleksibilne skrbi in podpore se je spremenil pogled: otroku ali
mladostniku se ni nič več treba prilagajati in vklapljati v obstoječe strukture
pomoči, ampak se mora organizacija ustanove strukturno prilagoditi indivi-
dualnosti otroka ali mladostnika. Konkretno to pomeni, da se vsakemu posa-

183