Page 177 - Meje vedenja

Oblike pomoči otrokom in mladostnikom na celotnem kontinuumu

pri reševanju učnih, čustvenih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih te-
žav. Delujejo na podlagi multidisciplinarnega pristopa, ki vključuje sodelova-
nje strokovnjakov z različnih področij, kot so psihologija, specialna pedagogi-
ka, socialno delo in pedopsihiatrija. V Sloveniji delujejo štirje glavni svetovalni
centri. Ti sodelujejo z vrtci, s šolami, z zdravstvenimi ustanovami in drugimi
organizacijami ter izvajajo preventivne dejavnosti ter dejavnosti izobraževa-
nja in usposabljanja za strokovne delavce ter starše. Njihova cilja sta celostna
obravnava posameznika in krepitev duševnega zdravja v skupnosti.
Otroci in mladostniki, ki izpadejo iz storilnostnega šolskega sistema, ne
dosegajo pričakovanega in ne izpolnjujejo vrednostnih ter storilnostnih kri-
terijev. Pomembno je, da tem ranljivim skupinam omogočimo celosten, indi-
vidualen pristop. Družbene spremembe in njihove posledice tudi za otroke in
mladostnike je treba pravočasno prepoznati, spoznati, jih spremljati, razume-
ti in se nanje ustrezno odzivati.
Čustvene in vedenjske težave ali motnje se pojavljajo vzporedno s širšim
družbenim kontekstom, socialno in ekonomsko neenakostjo, z nezadostno
skrbjo staršev, razvezanimi družinami, individualizmom, brezposelnostjo …
Problematika je večplastna, intervencije so potrebne na različnih področjih
otrokovega ali mladostnikovega življenjskega sveta. Treba je razvijati in im-
plementirati ter evalvirati pester nabor programov na celotnem kontinuumu
pomoči od preventive do najtežjih primerov, ki bodo kos izzivom današnjih
otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami2
(Vukovič in Krajnčan, 19).
Socialnopedagoški diskurz pojmovanja čustvenih in vedenjskih težav ter
motenj pri otrocih in mladostnikih poskuša biti multidisciplinaren ter kot so-
cialna pedagogika povezovalen. Na probleme in izzive otrok ali mladostni-
kov je treba pogledati z več zornih kotov: fenomenološkega, etiološkega,
kriminološkega, biološkega, pedagoškega, socialnega, psihomedicinskega,
sociološkega, s perspektive v življenjski svet usmerjene socialnopedagoške
pomoči idr. (Krajnčan, 19).
Področje dela z otroki in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težava-
mi ali motnjami v Sloveniji ne ustreza Goffmanovi definiciji totalne ustanove,
pa vendar lahko najdemo kar nekaj vzporednic, ki vsaj napeljujejo na to, da
je v vsakem izmed slovenskih strokovnih centrov (bivših vzgojnih zavodov,
mladinskih domov) vsaj še del totalnosti. Zato so težnje po prenovi mreže
ustanov, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi
težavami ali motnjami (deinstitucionalizacija, integracija, regionalizacija, fle-
ksibilnost, v življenjski svet posameznika usmerjena pomoč in normalizacija

177