Page 18 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

medtem ko so njihove težave iztrgane iz širšega konteksta, ki vključuje revšči-
no, disfunkcionalne družinske odnose ali sistemske neenakosti. Takšna medij-
ska agresivnost ne spodbuja razprave o rešitvah, temveč ustvarja družbeno
brezobzirnost in legitimira moralno paniko, ki vodi do klicev po kaznovalnih
politikah namesto podpornih ukrepov (Ansell idr., 4; Guy idr., ; Zinn,
19).
Alarmistične informacije, ki jih podpirajo mediji, imajo tudi širše družbe-
ne posledice, saj ustvarjajo kulturo strahu in nezaupanja do marginalizira-
nih skupin. To se še posebej kaže v retoriki, ki podpihuje ideje o »nevarnih«
mladih, pri čemer pozablja na njihovo individualnost, potencial in potrebe. V
kontekstu otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami ter motnjami bi morali
mediji prevzeti odgovornost za udejanjanje konstruktivnejše vloge – z osve-
tlitvijo sistemskih izzivov, s spodbujanjem razprav o učinkovitih rešitvah ter z
zmanjševanjem stigme. Takšna sprememba v medijskem poročanju zahteva
celovit pristop, ki presega trenutne senzacionalistične prakse. Empatično in
odgovorno poročanje bi lahko prispevalo k razumevanju teh otrok kot dela
družbenega tkiva, ki potrebuje podporo in priložnosti, ne pa še večje stigma-
tizacije in izključenosti (Ansell idr., 4; Guy idr., ; Zinn, 19).
Raba terminov za opredeljevanje vedenjskih in čustvenih težav v pedagoški
literaturi ni enotna. Uporablja se tudi izraz »moteče vedenje,« ki pa kljub po-
gostemu pojavljanju v pedagoški praksi v znanstveni terminologiji ni široko
sprejet. Moteče vedenje zajema vedenjske vzorce, ki pri otrocih ne sprožajo
osebne stiske, temveč predstavljajo izziv za okolje – torej za učitelje, vzgojitel-
je, vrstnike in starše. Učitelji in starši pogosto poročajo o občutkih nemoči in
nekompetentnosti pri obvladovanju teh vedenj, ki vplivajo na njihov uspeh
v pedagoških in družinskih situacijah. Pomembno je razlikovati med mote-
čim vedenjem in resnimi vedenjskimi ter čustvenimi težavami in motnjami.
Intenzivnost motečega vedenja ne odraža nujno resnosti problema. Ocena
resnosti vedenjskih težav je smiselnejša, če temelji na sposobnosti otroka,
da zadovoljuje svoje osnovne psihosocialne potrebe, kot so navezovanje
odnosov, izražanje čustev in prilagoditev na socialne zahteve okolja. Moteče
veden je se pojavlja že v predšolskem obdobju in ima socialno interaktivno
naravo, kjer ga okolje doživlja kot problematično. Otroci sami svojega vede-
nja pogosto ne prepoznajo kot težavnega, temveč negativne posledice svo-
jih dejanj doživljajo skozi odzive okolja. Ta vidik opozarja na nujnost razume-
vanja vedenjskih težav v kontekstu interakcije med otrokom in okoljem ter na
pomembnost celostnega pristopa k obravnavi (Vec, 11).
Različna uporaba terminologije na področju deviantnega vedenja odra-
ža konceptualne in kontekstualne razlike v razumevanju teh pojavov. Leo-

18