Page 16 - Meje vedenja
P. 16
Mitja Krajnčan
Kar je na nek način bizarno. Zato Beckovo delo Družba tveganja (1986) iz
prejšnjega stoletja še vedno deluje aktualno, saj nazorno prikazuje, kako
globoko je razmišljanje o tveganjih in njihovem upravljanju preželo družbo
(Renn, 17; Zinn, 19).
Na podlagi raziskav na področju zdravja se danes številne oblike vedenja
in praks označujejo kot tvegano vedenje, torej kot prakse, ki so v različnih
področjih in kontekstih povezane z negativnimi individualnimi ali družbe-
nimi posledicami. Pri tem ne gre več za moralno vrednotenje praks ali za
usmerjanje v norme in vrednote, temveč izhodišče postaja, pogosto nekritič-
na, identifikacija škodljivih posledic ravnanja, ki so praviloma razumljene kot
posledica individualnih izbir. Med strokovnjaki za javno zdravje danes prevla-
duje soglasje, da so posamezniki sami odgovorni za velik del bolezni in pre-
zgodnjih smrti, ker izbirajo življenjske sloge in vedenjske vzorce, ki škodujejo
njihovemu zdravju (Grönemeyer, 1, str. 33). Logika tveganega vedenja se
ne omejuje več zgolj na individualne učinke, temveč vključuje tudi negativne
posledice za druge in širšo družbo ter se nanaša na vse oblike, ki so bile prej
problematizirane kot odklonsko vedenje (Renn, 17).
Mnogi avtorji v tem prepoznavajo spremembo v družbenem razumevanju
identitete in subjektivnosti v odnosu do družbe (Grönemeyer 1, str. 5). Ta
sprememba subjektivnih usmeritev je vidna v razvoju zdravstvenih konstruk-
cij tveganja. Zgodnje bio- in socialnomedicinske razlage zdravja in bolezni
so grožnje zdravju pripisovale predvsem zunanjim vplivom na telo ali psiho.
Zdravstvene politike so se osredotočale na izboljšanje okoljskih pogojev z
ukrepi, kot so skrb za higieno, preventivna oskrba, cepljenje in izboljšanje živ-
ljenjskih razmer. V 7. letih je ekologija znova osvetlila okoljska tveganja, a
s premikom k biopsihosocialnemu modelu zdravja in bolezni je postalo po-
membno aktivno soočanje posameznikov z lastno okolico. Danes okoljski de-
javniki skoraj ne igrajo več vloge, saj posamezniki sami sprejemajo tveganja,
ki lahko škodujejo njihovemu zdravju. Družbeno okolje je pomembno le v
smislu virov ali bremen, ki vplivajo na razvoj samokontrole. Tako se zdravstve-
no razpravljanje o življenjskih slogih osredotoča na individualno kontrolo, ne
pa na interaktivno soočanje z družbenimi pogoji, ki te sloge oblikujejo ali ovi-
rajo (Renn, 17).
Problematizacija tveganega vedenja je tesno povezana z individualizaci-
jo družbenih problemov, kjer so v ospredju individualna sposobnost in od-
govornost pa tudi spodbujanje slednjih dveh z družbenopolitičnimi ukre-
pi. Pojmi, kot so samokontrola, samospoštovanje in prepričanja o nadzoru,
so ključne razlagalne spremenljivke tako v teorijah socializacije kot tudi pri
analizi odklonskega in zdravstveno tveganega vedenja. Povezani so tudi z
16
