Page 14 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

5. Vedenje ni le odziv na stresno okoljsko situacijo.
Vsak ima pravico, da na stresno situacijo sprva reagira z nenavadnim
vedenjem.
6. Posebnost je potrjena s strani strokovnjakov.
Le strokovnjaki lahko podajo končno oceno.
7. Otrok sam občuti stisko zaradi svojega vedenja.
Če otrok zaradi svojega vedenja občuti stisko, je terapija ali pedagoška
pomoč običajno uspešnejša.
Posledice diagnoze vedenjske posebnosti
Diagnoza ima lahko za otroka dolgoročne posledice, saj lahko vodi do
stigmatizacije. Otroci lahko oznako začnejo uporabljati sami kot izgovor za
svoje vedenje. Poleg tega lahko odrasli zanemarijo druga področja otrokove-
ga razvoja. Diagnozo »vedenjska posebnost« je treba postavljati previdno in
odgovorno. Pomembno je, da se ne išče vzrokov zgolj v otroku, temveč tudi
v okoliščinah, v katerih živi.

Obravnava vedenjskih posebnosti
Vprašanja glede meja normalnosti bomo združili v štiri ključna vprašanja pri
obravnavi otrokovega vedenja. Ta so med seboj povezana in jih ni mogoče
obravnavati v poljubnem vrstnem redu (Müller in Schmidt, ):
1. Kaj se trenutno dogaja? (Opazovanje in dokumentacija)
Prvo vprašanje zahteva natančno in objektivno opazovanje ter doku-
mentiranje trenutnega vedenja otroka. Pri tem se izključijo predhodna
zgodovina, mnenja laikov, posplošitve ali moralni kriteriji.
. Kam vodi opazovano vedenje? (Prognostika)
Na podlagi dokumentiranih opažanj se poskuša podati razvojno napo-
ved. Pomembno je ugotoviti, ali se kažejo dolgotrajne motnje z diagno-
stično vred nostjo. Pri določanju »normalnosti« se uporablja primerjava
s povprečnim vedenjem vrstnikov in s preteklimi vedenji istega otroka.
Le kadar je otrokovo vedenje redkejše od vedenja 9–95 % otrok iste
starosti, lahko govorimo o potencialni tveganosti razvoja.
3. Od kod izhaja vedenje? (Diagnostika)
Diagnoza se postavlja le, če razvojna napoved kaže na resno tveganje.
Pri iskanju vzrokov za vedenje se uporablja biopsihosocialni model, ki
vključuje bio loške, socialne in psihološke dejavnike ter otrokovo indivi-
dualnost. Pogosto ni mogoče identificirati ene same vzročne povezave,
kar lahko razočara pedagoške delavce, ki iščejo preproste rešitve.

14