Page 15 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

4. Kaj lahko storimo? (Intervencija)
Čeprav mnogi pedagoški delavci v to vprašanje usmerijo največ pozor-
nosti, ga je mogoče ustrezno obravnavati šele po odgovoru na prejšnja
vprašanja. Za resne razvojne ali vedenjske motnje z diagnostično vre-
dnostjo je potrebno interdisciplinarno sodelovanje strokovnjakov in
staršev. Pedagoški delavci naj gradijo podporno okolje, ki kljub ome-
jitvam spodbuja otrokov razvoj in omogoča kakovostno življenje z nje-
govo posebnostjo.

Razlikovanje med »posebnim vedenjem« in »vedenjsko posebnostjo«
zahteva natančno analizo. Diagnoza dolgotrajne vedenjske posebnosti naj
ne bo nikoli prenagljena, saj lahko otroka stigmatizira in omeji možnosti za
spremembe. Včasih je koristno pogledati v lastno otroštvo in razmisliti, kako
veliko nenavadnih vedenj smo izkazovali sami. Občutek za raznolikost in in-
dividualnost je v sodobnih časih pod strogim nadzorom odraslih pogosto
izgubljen. Otrok, ki kaže nenavadno vedenje, potrebuje odrasle, ki razumejo
in ne patologizirajo, in tudi vrstnike, ki z njim vzpostavijo regulativne odnose
(Müller in Schmidt, ).
Otroci z diagnosticiranimi vedenjskimi motnjami pa potrebujejo specializi-
rano pomoč, ki presega zmožnosti običajnih pedagoških ustanov.
Tveganje je postala kot osrednja paradigma modernih družb (Beck, 1986).
Pojem »tveganje« se je razvil v ključen koncept, ki opisuje raznolike oblike
vedenja, prakse, okoljske pogoje in družbene dinamike. Živimo v »družbi
tveganja«, kot pravi Beck, kjer tveganje ne vpliva le na individualno usmer-
jenost in tehnologije upravljanja, temveč tudi globoko prežema znanstvene
discipline, kot so tehnološka in okoljska sociologija, kriminologija, socialna
politika, socialna pedagogika ali raziskave drog. Tveganje je že dolgo sestavni
del vsakodnevne komunikacije in se v medijih uporablja z različnimi konota-
cijami. Ljudje tvegajo, se tveganjem izogibajo, se zavarujejo pred njimi ali se
pripravljajo na možne škode.
Od 7. let prejšnjega stoletja dalje, predvsem po zaslugi raziskav na pod-
ročju zdravja in epidemiologije, so pojave, kot so skrbi, nesreče, bolezni ali
življenjske krize, vedno bolj začeli razlagati z dejavniki tveganja ali s tve-
ganim vedenjem. Spremembe prehranskih in življenjskih navad, spolnega
vedenja ali aktivno oblikovanje negotovih okolij in tehničnih postopkov
odražajo to usmeritev. Vidiki tveganja in varnosti danes prežemajo sko-
raj vsa področja življenja. Kot poudarja O’Malley (1), tveganjski model
upravljanja vpliva na oblikovanje avtomobilov, cest, stavb, gospodinjskih
naprav, proizvodnjo hrane in oblačil ter vzorce izobraževanja in vlaganja.

15