Page 13 - Meje vedenja
P. 13

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

               »Kdo označuje, katero vedenje pod kakšnimi okoliščinami pri kom, s kakšno
             zavezujočnostjo in s kakšnimi posledicami kot katero obliko odklonilnega ve-
             denja« (Schenk, 1977), je še vedno aktualno vprašanje.
               Schenk (1977) je definicijske težave pri opisu vedenjskih posebnosti že pred
             pol stoletja strnil v upoštevanje naslednjih posebnosti:
               1.  Kdo postavi diagnozo »vedenjsko poseben«?
                  V zadnjih letih se zdi, da je pripravljenost vrtcev, da otroško vedenje
                  označijo kot vedenjsko posebno, narasla. Vzgojitelji lahko ta sum izra-
                  zijo staršem in jih pozovejo, naj ga preveri strokovnjak. Vendar se sami
                  ne bi smeli prenagliti z oceno. Pogosto slišane sumljive diagnoze, kot je
                  »Ta otrok je hiperaktiven (ima motnjo koncentracije, je agresiven, avti-
                  stičen)«, velikokrat nimajo diagnostične podlage. Diagnostična orodja
                  (psihološki merilni in testni postopki) ne sodijo v roke laikov. Tudi stro-
                  kovne ocene se tukaj zelo razlikujejo.
               .  Katera so merila za »posebno« vedenje otroka?
                  Posebno vedenje je sprva vedenje, ki ga opazi druga oseba. Ko vedenje
                  otroka vzbudi pozornost odraslih, so potrebna zanesljiva in preverljiva
                  merila, preden se lahko izrazi sum o vedenjski posebnosti.
               3.  V katerih okoliščinah se lahko »posebno« vedenje meri?
                  Zakaj otroci (in ljudje na splošno) počnejo, kar počnejo? Wittrock (1998,
                  str. 9) je zapisal, da je »vsako človeško vedenje subjektivno reševanje
                  težav«.

               Kriteriji vedenjskih posebnosti (Mienert, b. l.):
               1.  Vedenje zagotovo odstopa od za otroke ustrezne starosti normalnega
                  obsega.
                  To oceno lahko zanesljivo določijo samo strokovnjaki s pomočjo statis-
                  tičnih podatkov, ki podpirajo primerjave.
               .  Vedenje ogroža otroka samega ali druge.
                  To merilo je treba uporabljati previdno in samokritično, saj lahko odras-
                  li obremenjujoče vedenje otrok hitro označijo kot nevarno, čeprav to ni
                  dolgoročno škodljivo.

               3.  Vedenje traja dlje kot tri do šest mesecev.
                  Vedenjska posebnost je globoko zakoreninjena in ni trenutna reakcija.
               4.  Vedenje se pojavlja v različnih situacijah.
                  Če otrok posebno vedenje kaže le ob določenih okoliščinah ali z dolo-
                  čenimi osebami, lahko to kaže na situacijsko odvisnost.


                                                                             13
   8   9   10   11   12   13   14   15   16   17   18