Page 17 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

idejami »opolnomočenja« in »aktiviranja«, ki postajajo vodilne profesional-
ne in družbenopolitične strategije. Diskurzi o tveganem vedenju poudarjajo
individualno svobodo izbire in odgovornost, vendar obenem vključujejo tudi
vedenjske zahteve po »pravilni« izbiri (Castel, 1983). Strategije, kot je »opolno-
močenje«, so vedno pogojene z določenim pričakovanim ravnanjem. Napač-
na odločitev po tej logiki samodejno pomeni pomanjkanje samoodgovorno-
sti, racionalnosti in zmožnosti sprejemanja svobodnih odločitev – tveganje
kot moralna nevarnost (Lupton, 1993; Zinn, 19).
S sociološkega vidika je vedenje obravnavano kot fenomen družbenega
sobivanja. Znotraj pedagogike vedenje označuje sposobnost posameznika,
da se z jezikom in/ali dejanji odzove na reakcije drugih ali na njihova pričako-
vanja. Neprimerno, pričakovano reakcijo ali vedenje, ki se zdi nenavadno in
nima pomena ali namena, pedagogika interpretira kot vedenjsko težavo ali
vedenjsko motnjo. Ta razlaga zahteva standard, ki določa, katero vedenje se
zdi opazovalcu smiselno oz. katero je primerno za okolje. Osnova za ta stan-
dard so ideje o človeškem vedenju, ki jih oblikujejo družbene in kulturne nor-
me. Vedenjske težave oz. vedenjske motnje so torej odvisne od perspektive
in osnovnih teoretičnih predpostavk opazovalca. Za pojmovno opredelitev
t. i. deviantnega vedenja se uporabljajo trije različni pojmi: vedenjska nenor-
malnost, vedenjska motnja in vzgojna težava. Pogosto se uporabljajo kot si-
nonimi, čeprav jih je treba razlikovati. S pedagoškega vidika oznaka vzgojne
težave težavo pripisuje zadevnemu posamezniku. Oznaka vedenjske nenor-
malnosti implicira močno normativen pogled na vedenje, ki je določeno kot
deviantno. Tudi oznaka vedenjske motnje nosi subjektivno oceno, zato je tre-
ba izhajati iz humanistične paradigme in poskušati biti čim manj stigmatizira-
joč (Ansell idr., 4; Guy idr., ; Zinn, 19).
Medijski diskurz, ki otroke z vedenjskimi in čustvenimi težavami ter mot-
njami prikazuje senzacionalistično in vedno najde strokovnjake, ki v tem do-
življajo svoj »uspeh«, prispeva k poglabljanju stigmatizacije in neenakosti.
Apetit po ustvarjanju alarmantnih zgodb iz teh primerov pogosto temelji na
hiperboličnem jeziku in manipulativnih narativih, ki hranijo občinstvo preko
rumenega tiska, namesto da bi se ponujalo empatično in razumevajočo ana-
lizo. Takšna agresivna medijska konstrukcija ne naslavlja vzrokov za te težave,
temveč utrjuje obstoječe predsodke in povečuje družbeno polarizacijo (An-
sell idr., 4; Guy idr., ; Zinn, 19).
Namesto da bi mediji služili kot platforma za ozaveščanje o strukturnih de-
javnikih, kot so neenak dostop do virov, socialna izključenost ali pomanjkljivo-
sti v izobraževalnih in podpornih sistemih, pogosto reproducirajo redukcio-
nistične narative. Ti otroci so predstavljeni kot »problematični posamezniki,«

17