Page 12 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

ekonomski, kulturni, politični in globalni dejavniki prepletajo vzorce, ki zavi-
rajo družbeno mobilnost. Ta rigidnost se odraža tudi v obravnavi vedenjskih
in čustvenih težav ter motenj, kjer je vprašljivo, kdo definira »normalnost« in
kdo postavlja standarde za intervencijo. Ali lahko družba, ki je tako izrazito
razslojena, sploh učinkovito pomaga marginaliziranim? Empirični podatki ka-
žejo, da sistemske vrzeli ustvarjajo pogoje, kjer je pomoč bolj simbolična kot
učinkovita, kar perpetuira marginalizacijo. Tako vedenjske in čustvene težave
ter motnje postanejo družbeno konstruiran pojav, odvisen od konteksta, kjer
sistem »potrebuje« odrinjene za ohranjanje obstoječih razmerij moči (Bron-
fenbrenner, 1979; Freire, 197; Perkins in Bell, 4; Ubong, 13; Wilkinson in
Pickett, 1).
Etiologija vedenjskih težav je večplastna, saj so otrokove osebnostne in
razvojne značilnosti pogosto tesno povezane s socialnimi pogoji. Razvojna
zamuda ali posebnosti, ki zahtevajo intervencijo, so v takšnem sistemu ve-
likokrat spregledane ali narobe interpretirane. Pedagoške in socialne inter-
vencije so zato osredotočene na posameznika, namesto da bi naslavljale širše
strukturne probleme. Profesionalci, ki se borijo za vsako posamezno življenje,
pogosto delujejo v okviru sistema, ki ne omogoča pravične distribucije virov.
S tem ne le potrjujejo, temveč tudi krepijo obstoječe razmere moči (Bron-
fenbrenner, 1979; Freire, 197; Perkins in Bell, 4; Ubong, 13; Wilkinson in
Pickett, 1).
Predpostavka pravične razdelitve virov – materialnih, socialnih in izobraže-
valnih – bi omogočila drugačen pogled na obravnavo vedenjskih in čustve-
nih težav ter motenj. Sistem, ki temelji na bogastvu peščice in izkoriščanju
mnogih, onemogoča trajnostne rešitve. Zato je nujno, da se pri razpravi o
vedenjskih težavah vedno znova vračamo k vprašanju odgovornosti odloče-
valcev. Brez sprememb na tej ravni ne moremo doseči trajnih rešitev, ki bi
zmanjšale število otrok in mladostnikov z vedenjskimi motnjami ter izboljša-
le njihove življenjske možnosti (Bronfenbrenner, 1979; Freire, 197; Perkins in
Bell, 4; Ubong, 13; Wilkinson in Pickett, 1).
Eden novejših prispevkov, ki povezuje vedenjske težave otrok in mladostni-
kov s širšim socialnopedagoškim kontekstom, je analiza Richarda idr. (4).
Raziskava se osredotoča na psihosocialne dejavnike, ki na kakovost življenja
otrok in mladostnikov vplivajo v obliki socialne neenakosti. Avtorji so pokaza-
li, da so psihosocialne značilnosti, kot so odnosi med starši in otroki, šolske te-
žave in prijateljski odnosi, ključni za razumevanje socialnopedagoških težav.
Raziskava poudarja potrebo po celostnem pristopu, ki presega diagnozo in
vključuje vpliv socialnih dejavnikov na otrokovo vedenje in kakovost življenja
(Richard idr., 4).

1