Page 107 - Meje vedenja

Vzgojno-izobraževalne institucije: od detekcije do strokovne podpore

ugotoviti resnost in naravo težav ter otroku zagotoviti ustrezne podporne
storitve. Pri otrocih z vedenjskimi in čustvenimi motnjami so potrebne pro-
aktivna identifikacija, preventiva in zgodnja intervencija. Avtorja opozarjata
na visoko razširjenost teh motenj že pri najmlajših otrocih in pomanjkanje
sistematičnih pristopov za njihovo obravnavo. Raziskave kažejo, da ima od
1 do 16 % otrok, starih 1– leti, pomembne socialno-čustvene zamude, 37 %
teh otrok pa vedenjske težave ohranja v predšolskem obdobju. Prevalenca
hudih vedenjskih težav med otroki, starimi –3 leta, doseže celo 5 % (Conroy
in Brown, 4) . Večina majhnih otrok, ki so ogroženi ali že imajo čustvene in
vedenjske motnje, ni prepoznana pred vstopom v šolo. Zaradi pomanjkanja
ustrezne identifikacije tako veliko njihovih vedenjskih težav ostane neobrav-
navanih. Kljub obstoju učinkovitih metod za identifikacijo teh otrok sistema-
tični in široko dostopni pristopi še vedno niso uvedeni (Smith in Fox, 3).
Danes obstajajo številna orodja za ocenjevanje tveganj in potreb pri otrocih
ter mladostnikih z rizičnim vedenjem5. Mnogi od teh instrumentov ustrezajo
kriterijem tretje in četrte generacije ocenjevalnih orodij, ki merijo dinamične
dejavnike tveganja in potreb ter identificirajo ključne elemente, ki jih je tre-
ba vključiti v intervencijo. Po navedbah Hogeja (8) so za oceno tveganj
in odločitev o ustreznem tretmaju še posebej pomembni vedenjske lestvice,
kontrolni seznami in celoviti instrumenti za ocenjevanje tveganj ter potreb
(Koller-Trbović idr., 1).
Glede ukrepov razlikujemo med primarno in sekundarno preventivo. Primarna
preventiva se osredotoča na proaktivne ukrepe, ki zmanjšujejo tveganje za nasta-
nek težav, preden se te pojavijo. Npr., univerzalne intervencije, namenjene vsem
otrokom, vključujejo dejavnosti za izboljšanje družinskih vezi in socialnih veščin.
Sekundarna preventiva se osredotoča na zmanjšanje vpliva že obstoječih težav.
To vključuje intervencije za otroke, ki kažejo vedenjske vzorce, kot so agresija, tes-
noba ali težave pri socialnih interakcijah, vendar še niso dosegli praga za diagnozo.
Večina šolskih programov se osredotoča na »reaktivne« ukrepe, kjer se otroke
obravnava šele po pojavu težav. To ne odraža razvojnega modela, ki bi omogo-
čil boljše izkoriščanje zgodnje intervencije za preprečevanje dolgoročnih težav.
Potrebne so sistemske spremembe, ki vključujejo celovitejše presojan je, interdi-
sciplinarno sodelovanje in večjo podporo pri primarni preventivi, ki zajema tudi
dodatna izobraževanja za strokovne delavce glede na aktualno problematiko.
Različne vrste ocenjevalnih lestvic za vedenje vključujejo poročila staršev,
učiteljev in otrok ter mladostnikov samih, pri čemer vsak prispeva edinstven

5 Nekaj smo jih omenili že predhodno, ravno zaradi prikaza pestrega nabora glede na različne
stroke.

17