Page 104 - Meje vedenja
P. 104

Katja Vrhunc Pfeifer

                  ter z njimi povezano diagnostiko. Pri tem se bomo osredotočali na pedagoški
                  vidik obravnave, kljub zavedanju povezanosti s področjem medicine.
                    Detekcija, identifikacija ter diagnostika čustvenih in vedenjskih težav/mo-
                  tenj predstavljajo tri zaporedne faze v procesu prepoznavanja ter obravna-
                  ve otrok, ki se soočajo s tovrstnimi težavami oz. motnjami. Detekcija je prva
                  stopnja, ki vključuje obsežno prepoznavanje znakov tveganja. Ta faza zaje-
                  ma uporabo vprašalnikov ali opazovanj, da se prepoznajo otroci, pri katerih
                  obstajajo možne razvojne ali vedenjske težave. Na podlagi rezultatov detek-
                  cije sledi poglobljena identifikacija, kjer strokovnjaki ocenijo resnost in vpliv
                  težav ter določijo specifične potrebe otroka. V tej fazi se zberejo informacije
                  iz različnih virov, kot so starši, vzgojitelji/učitelji oz. strokovni delavci in opa-
                  zovanja.
                    Ko so potrebe in težave jasno opredeljene, se proces zaključi z diagnostiko,
                  ki s pomočjo standardiziranih kriterijev formalno potrdi prisotnost določene
                  motnje. Diagnostika omogoča natančno načrtovanje intervencij, prilagodi-
                  tev okolja in, če je treba, terapijo ali specialistično obravnavo. Ta proces je
                  ključnega pomena za pravočasno pomoč otrokom, saj vsak korak gradi na
                  predhodnem in zagotavlja celosten vpogled v otrokove težave oz. motnje,
                  kar omogoča učinkovito ukrepanje.
                    Detekcija je prvi korak pri odkrivanju otrok z morebitnimi čustvenimi ali
                  vedenjskimi težavami/motnjami. Gre za proces sistematičnega opazovanja,
                  ki omogoča zgodnje prepoznavanje tveganj. Detekcija se običajno izvaja v
                  predšolskih okoljih2 in vključuje opazovanje vedenj, ki odstopajo od norm,
                  npr. agresivno vedenje, umikanje iz socialnih situacij ali težave pri izražan-
                  ju čustev. Po detekciji sledi identifikacija, ki vključuje podrobnejšo oceno
                  otrokovih težav in določitev resnosti. Ključni del tega procesa so vprašalniki,
                  opazovanja in pogovori z otrokovimi starši ter učitelji oz. vsemi sodelujočimi.
                  Identifikacija omogoča, da se otroka usmeri v ustrezne programe ali storitve,
                  ki lahko izboljšajo njegovo vedenje in čustveno stanje. V sklopu identifikacije
                  težav se uporablja tudi diagnostika. Diagnostika je celovito ocenjevanje otro-
                  ka, ki vključuje formalne teste in intervjuje, da se postavi natančna diagnoza
                  na podlagi kriterijev iz obstoječih klasifikacij. Uporablja se za razlikovanje med
                  različnimi motnjami, kot so anksioznost, depresija ali ADHD, ter za izključitev
                  drugih možnih vzrokov težav. Diagnostiko običajno izvajajo specializirani
                  strokovnjaki.3 Detekcija in identifikacija omogočata hitro intervencijo, ki lah-
                  ko prepreči razvoj resnejših težav. Otroci, ki prejmejo zgodnjo pomoč, imajo

                 2  Lahko tudi kasneje, če težave/motnje v predšolskem okolju niso bile detektirane ali pa so se
                  pojavile kasneje.
                 3  Odvisno od modela diagnostike.


                  14
   99   100   101   102   103   104   105   106   107   108   109