Page 104 - Meje vedenja

Katja Vrhunc Pfeifer

ter z njimi povezano diagnostiko. Pri tem se bomo osredotočali na pedagoški
vidik obravnave, kljub zavedanju povezanosti s področjem medicine.
Detekcija, identifikacija ter diagnostika čustvenih in vedenjskih težav/mo-
tenj predstavljajo tri zaporedne faze v procesu prepoznavanja ter obravna-
ve otrok, ki se soočajo s tovrstnimi težavami oz. motnjami. Detekcija je prva
stopnja, ki vključuje obsežno prepoznavanje znakov tveganja. Ta faza zaje-
ma uporabo vprašalnikov ali opazovanj, da se prepoznajo otroci, pri katerih
obstajajo možne razvojne ali vedenjske težave. Na podlagi rezultatov detek-
cije sledi poglobljena identifikacija, kjer strokovnjaki ocenijo resnost in vpliv
težav ter določijo specifične potrebe otroka. V tej fazi se zberejo informacije
iz različnih virov, kot so starši, vzgojitelji/učitelji oz. strokovni delavci in opa-
zovanja.
Ko so potrebe in težave jasno opredeljene, se proces zaključi z diagnostiko,
ki s pomočjo standardiziranih kriterijev formalno potrdi prisotnost določene
motnje. Diagnostika omogoča natančno načrtovanje intervencij, prilagodi-
tev okolja in, če je treba, terapijo ali specialistično obravnavo. Ta proces je
ključnega pomena za pravočasno pomoč otrokom, saj vsak korak gradi na
predhodnem in zagotavlja celosten vpogled v otrokove težave oz. motnje,
kar omogoča učinkovito ukrepanje.
Detekcija je prvi korak pri odkrivanju otrok z morebitnimi čustvenimi ali
vedenjskimi težavami/motnjami. Gre za proces sistematičnega opazovanja,
ki omogoča zgodnje prepoznavanje tveganj. Detekcija se običajno izvaja v
predšolskih okoljih2 in vključuje opazovanje vedenj, ki odstopajo od norm,
npr. agresivno vedenje, umikanje iz socialnih situacij ali težave pri izražan-
ju čustev. Po detekciji sledi identifikacija, ki vključuje podrobnejšo oceno
otrokovih težav in določitev resnosti. Ključni del tega procesa so vprašalniki,
opazovanja in pogovori z otrokovimi starši ter učitelji oz. vsemi sodelujočimi.
Identifikacija omogoča, da se otroka usmeri v ustrezne programe ali storitve,
ki lahko izboljšajo njegovo vedenje in čustveno stanje. V sklopu identifikacije
težav se uporablja tudi diagnostika. Diagnostika je celovito ocenjevanje otro-
ka, ki vključuje formalne teste in intervjuje, da se postavi natančna diagnoza
na podlagi kriterijev iz obstoječih klasifikacij. Uporablja se za razlikovanje med
različnimi motnjami, kot so anksioznost, depresija ali ADHD, ter za izključitev
drugih možnih vzrokov težav. Diagnostiko običajno izvajajo specializirani
strokovnjaki.3 Detekcija in identifikacija omogočata hitro intervencijo, ki lah-
ko prepreči razvoj resnejših težav. Otroci, ki prejmejo zgodnjo pomoč, imajo

2 Lahko tudi kasneje, če težave/motnje v predšolskem okolju niso bile detektirane ali pa so se
pojavile kasneje.
3 Odvisno od modela diagnostike.

14