Page 74 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

4 Kultura
(Hall in Hall 1990, 212; Stohl 2001, 326). Medkulturno komuniciranje
Zakaria (2016, 3) opredeljuje kot interakcijo med ljudmi z različnim
kulturnim ozadjem in različnimi vzorci, izbirami ter slogi komunici-
ranja. Osnovni nameni komuniciranja v medkulturnem okolju so is-
kanje skupnih točk, izmenjava idej in informacij, pridobivanje strank
ter vzpostavljanje partnerstev med več deležniki (Rothlauf 2015, 145).
Temeljna hipoteza medkulturnega komuniciranja je, da poslano spo-
ročilo ni nujno enako prejetemu (Dumitraşcu-Băldău in Dumitraşcu
2019). Sporočila so kodirana v enem kulturnem kontekstu, poslana ter
nato sprejeta ali dekodirana pa v drugem (Rothlauf 2015, 2). S poveče-
vanjem kulturnih razlik med oddajnikom in sprejemnikom se poveču-
je tudi pričakovana težavnost komuniciranja (Gibson in Cohen 2003;
Anantatmula in Thomas 2010; Rothlauf 2015, 2).

4.1 Narodna kultura 4.1
Za Britance velja, da vedno čakajo v urejeni vrsti, česar pa ne moremo
reči za Francoze. Nizozemci vedno pozdravijo neznance, ko vstopijo v
manjši zaprt prostor, na drugi strani tega Belgijci običajno ne počnejo.
Avstrijci čakajo pred rdečim semaforjem pri prehodu za pešce, četudi
ni prometa, česar se Nizozemci v veliki meri ne držijo. Švicarji se zelo
razjezijo, ko nekdo stori napako med vožnjo, kar pa ne velja za Italijane.
Vse našteto je del mentalnega programiranja, ki je del narod ne kulture
(Hofstede 1983). Pri razumevanju kultur je pomembno, da ne enačimo
pojmov narod in družba. Družbe so zgodovinsko, organsko razvite ob-
like družbene organizacije. Koncept skupne kulture velja za družbe, ne
za narode. Kljub temu mnogi narodi tvorijo zgodovinsko razvite celo-
te, četudi so sestavljeni iz očitno različnih skupin in vključujejo manj
integrirane manjšine (Hofstede, Hofstede in Minkov 2010).
Znotraj nekega naroda oz. dela naroda se kultura spreminja le poča-
si (Hofstede 1983). Narodnost posameznika je pomembna vsaj s treh
vidi kov – političnega, družbenega in psihološkega (Hofstede 1983).
Gre za posledico izkušenj iz zgodnjega življenja in kasnejših izobraže-
valnih izkušenj, pridobljenih v šolah in organizacijah, ki se med različ-
nimi državami razlikujejo. Narodne značilnosti so opaznejše tujcem
kot pripadnikom dotičnega naroda (Hofstede 1983). Treba se je tudi
zavedati, da v večini primerov posamezne kulture ne moremo ozna-
čiti kot pravilne oz. napačne. Ko nekaj v tuji kulturi označimo kot na-
pačno, gre pri tem le za relativno zaznavo (Lewis 2008; Rodrigues in
Sbragia 2013).

74