Page 72 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

4 Kultura
čajo (Huang 2016). Čeprav se imamo za neodvisne posameznike, smo
pripadniki iste kulture nagnjeni k podobnim vedenj skim vzorcem (Du-
mitraşcu-Băldău in Dumitraşcu 2019); tako vsakdo upošteva svoje vzor-
ce razmišljanja, čutenja in delovanja, ki se jih je naučil v času živ ljenja.
Prilagajanje kulturi se začne v umu (Huang 2016). Kulturna raznoli-
kost nas bogati, to je tudi največja prednost sprejemanja kulturnih raz-
lik (Mohd Yusuf 2012; Dumitraşcu-Băldău in Dumitraşcu 2019). Celo
dve državi, ki si delita skupno zgodovino, sta lahko kulturno popolno-
ma različni (Büll, Palkovits-Rauter in Szabo 2019), kulturne in jezikov-
ne razlike pa se lahko porajajo celo znotraj iste države (Luck in Swartz
2018). Osnovane so lahko na religiji, družbenem statusu, starosti, pri-
padnosti subkulturi ali drugih dejavnikih (Marković, Krumov in Niki-
tović 2014). Kathleen K. Wheatley in David Wilemon (1999 v Lee-Kelley
in Sankey 2008) kulturne razlike razdelita v tri kategorije – profesional-
no ali funkcijsko kulturo, kulturo države izvora in organizacijsko kultu-
ro. Taras idr. (2019) osebno raznolikost opredelijo kot razlike v osebnih
značilnostih in dojemanju drugih, ki vključujejo starost, spol, jezikovne
in tehnične sposobnosti, osebne vrednote ter kulturno inteligenco.
Kontektstualna raznolikost je nasprotno opredeljena kot razlika v
značilnostih kontekstov in okolja, ki ga posamezniki predstavljajo,
imajo do njega dostop ali iz njega izhajajo. Te značilnosti vključujejo
razlike na osnovi ekonomskega razvoja, človeškega razvoja, neenakos-
ti prihodkov, korupcije in pomembnosti religije. Maya Usher in Miri
Barak (2020) raznolikost vidita kot stopnjo individualnih razlik med
posamezniki. Blazevski (2019) jo opiše kot skupek zavestnih praks, ki
vključujejo razumevanje in vrednotenje soodvisnosti človečnosti, kul-
tur ter naravnega okolja. Gre za medsebojno spoštovanje lastnosti in
izkušenj, ki se razlikujejo od naših, za razumevanje, da raznolikost ne
vključuje samo načinov bivanja, temveč tudi načine vedenj, za spozna-
nje, da osebna, kulturna in institucionalizirana diskriminacija ustvarja
ter ohranja privilegije nekaterih, hkrati pa ustvarja in vzdržuje slabosti
drugih, ter za ustvarjanje zavezništev med razlikami za izkoreninjenje
vseh oblik diskriminacije. Raziskovalci ločujejo med dvema glavnima
tipoma raznolikosti – biodemografsko in vezano na naloge (Usher in
Barak 2020). Prva se nanaša na prirojene in opazne lastnosti, kot so
spol, starost in narodnost, druga pa na pridobljene in manj opazne
lastnosti, kot je npr. izobrazba.
Delovanje številnih mednarodnih poslovnih organizacij je odvisno
od medkulturnega komuniciranja in sodelovanja (Hofstede, Hofste-

72