Page 71 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

4 Kultura 4

Christian Büll, Silke Palkovits-Rauter in Monika Beata Szabo (2019)
kulturo opredelijo kot prefinjenost uma, ki je delno deljena z ljudmi, ki
živijo v istem družbenem okolju. Gre za skupek temeljnih predpostavk,
vrednot, norm, stališč in prepričanj neke družbene entitete, ki se odra-
žajo v različnih vedenjih in odnosih. Čeprav vpliv kulture ni viden, ga je
moč zaznati (Huang 2016). Vsaka kultura ima svoje specifične rutine,
vzorce in pravila, tako se tudi vzorci komuniciranja med kulturami raz-
likujejo (Huang in Chung 2014). Hofstede (1984, 21) kulturo opredeli
kot kolektivno programiranje misli, ki se razlikuje med posamezniki
različnih skupin. Stewart (2006) jo opredeli kot vsoto prepričanj, stan-
dardov, tehnik, institucij in predmetov, ki označujejo človeško popu-
lacijo. Zein (2012) jo opiše kot skupek vrednot, norm, prepričanj, obi-
čajev, institucij in oblik izražanja, ki odražajo misli, občutja, dejanja in
zanimanja ljudi. Müller in Turner (2004) pravita, da gre pri kulturi za
vrednote, ki si jih deli skupina posameznikov. Iulia Dumitraşcu-Băldău
in Dănuţ Dumitraşcu (2019) menita, da je kultura lahko opredeljena
bodisi preko sistema vrednot in prepričanj bodisi preko vedenja ali de-
janj članov skupine, ki tej kulturi pripadajo.
Vendar konceptualizacija posamezne narodne ali organizacijske kul-
ture kot natančno opredeljene in homogene entitete v sodobnem svetu
mreženja, organizacijskega učenja in znanja kot najpomembnej šega or-
ganizacijskega vira, ki presega meje organizacije, industrije in držav, ni
več korektna (Søderberg in Holden 2002). Beugre in Offodile (2001, 537)
prepoznata dva elementa kulturnih vzorcev v družbi – kulturne vred-
note in kulturne navade. Prve so elementi dane družbe, ki jih ljudje do-
jemajo kot pomembne in stremijo k njihovem doseganju, slednje pa so
vzorci vedenja, značilni za neko kulturo, ki pa niso nujno tudi vrednote
oz. splošno sprejete norme vedenja. Pripadniki različnih kultur različno
dojemamo svet in posameznim vedenjskim vzorcem, ki jih izvajamo,
pripisujemo drugačen pomen (Marković, Krumov in Nikitović 2014).
Omenjene razlike se izpostavijo, ko se posamezniki različnih kultur sre-

71