Page 256 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

10 Interpretacija in razprava
lativno in da je meje med kulturami težko zarisati oz. so te v sodobnem
svetu vedno bolj zabrisane, čemur pritrjujejo Anne-MarieSøderberg in
Nigel Holden (2002) ter Joanne Huang in Arthur Chung (2014). Iz-
postavil je posameznikovo pojmovanje »domovine«, ki se spreminja z
njegovo oddaljenostjo od doma. Tako smo si globalno vsi ljudje podob-
ni, saj se vsem zdijo pomembne iste osnovne vrednote.
Opaženo je bilo, da se kitajska kultura precej razlikuje od ostalih kul-
tur, kar ugotavlja tudi Ghemawat (2001). Kitajsko tržišče smo identi-
ficirali kot agilnejše od evropskega in precej zaprto za tuje deležnike,
z močno tendenco po poslovanju v maternem jeziku (Sarker in Sahay
2002). Udeleženci v raziskavi so pri kitajskih sodelavcih v primerjavi
z evropskimi zaznali višjo pripadnost narodu. Ghemawat (2001) kot
enega od razlogov za relativno zaprtost kitajskega tržišča za evrop-
ske deležnike vidi kitajsko osredotočenost na odnose, ki ni skladna z
evropsko osredotočenostjo na transakcije. Andersen (2003) kitajsko
osredotočenost na odnose vidi tudi kot oviro pri vzpostavljanju pro-
jektnega managementa, saj je ta osredotočen na naloge, ne na odnose.
Druga ovira pri vzpostavljanju projektnega managementa na Kitaj-
skem, na katero opozorita Xiaojin Wang in Lanfeng Liu (2007), je stro-
go upoštevanje hierarhije, kjer je zadovoljstvo nadrejenih pomemb-
nejše od izpolnitve naloge. Projektni management je bil namreč razvit
v zahodnem svetu (Huang in Chung 2014) in predpostavlja miselno
naravnanost ter odnos do projektnega dela zahodnega sveta (Wang in
Liu 2007), ki pa nista nujno primerna tudi za druge kulture (Hofstede
1984, 1; Huang 2016).
Slovenski člani tima so kitajskim pripisovali višjo stopnjo individu-
alizma, hkrati so se pritožili nad pogosto neodzivnostjo kitajskih ko-
legov, ki jo omenjata tudi Liz Lee-Kelley in Tim Sankey (2008). Ome-
njeno neodzivnost bi lahko povezali z razlago, ki jo ponudita Joanne
Huang in Arthur Chung (2014). Kitajcem namreč evropski način nepo-
srednega razpravljanja o težavah ni blizu. Tako ne marajo neprijetnih,
ne posrednih vprašanj in strogega poročanja, del informacije pogosto
raje zadržijo zase in si tako ohranijo več manevrskega prostora. Kot
razlagata Iulia Dumitraşcu-Băldău in Dănuţ Dumitraşcu (2019), se
namreč tendenca po neposrednem izražanju med kulturami razliku-
je. Hkrati naj bi Kitajci formalno komuniciranje pri projektu pogosto
dojemali kot znak nezaupanja (Wu idr. 2017). Nemška udeleženka v
raziskavi je kitajski način dela označila kot spontan, kar po Zakarii in
Mohd Yusofu (2020) sovpada z značilnostmi kolektivističnih kultur.

256