Page 253 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Informacijsko-komunikacijska tehnologija 10.7
dar pa so med prednostmi virtualnega komuniciranja pred osebnim
izpostavili transparentnost, sledljivost, dostopnost, hitrost izmenjave
podatkov ter neodvisnost od časa in lokacije. Preko virtualnega komu-
niciranja se razdalje med posamezniki različnih kultur manjšajo in iz-
menjava informacij poteka veliko hitreje (Zajac 2012; Dumitraşcu-Băl-
dău in Dumitraşcu 2019). Jane Webster in William J. K. Wong (2008)
virtualno komuniciranje povezujeta tudi z višjo stopnjo zadovoljstva
članov projektnih timov pri delu na projektih. Tradicionalni komuni-
kacijski kanali ne zadoščajo naraščajočim potrebam komuniciranja pri
globalnih projektih (Chiocchio 2007; Harley 2011).
Ugotovitvam Hosseinija idr. (2018), da virtualnost negativno vpli-
va na številne dimenzije komuniciranja, nasprotujejo Dubravka Če-
čez Kecmanović idr. (1999), ki ugotavljajo, da težko govorimo o bodisi
pozitivnem bodisi negativnem vplivu virtualnega komuniciranja na
kako vost sodelovanja, saj ga oblikujeta specifični družbeni in organiza-
cijski kontekst. Mei Lu idr. (2006, 19) kot slabost virtualnega komuni-
ciranja izpostavijo odsotnost neverbalnega komuniciranja. Virtualne
medije prepoznajo kot bistveno vitkejše od osebne komunikacije, saj ti
prenašajo le omejen nabor komunikacijskih podatkov. Med slabostmi
virtualnega komuniciranja za organizacije Liz Lee-Kelley in Tim San-
key (2008) omenita tudi odvisnost od razpoložljivosti infrastrukture,
saj morajo organizacije za vse udeležence projekta zagotavljati enako
možnost dosto pa do komunikacijskega omrežja in enako priložnost za
prispevanje delovnih rezultatov (Čečez Kecmanović idr. 1999).
Številni avtorji rabo bogatejših komunikacijskih kanalov povezuje-
jo z boljšo uspešnostjo izvedbe nalog (Gibson in Cohen 2003; Chio-
cchio 2007; Bergiel, Bergiel in Balsmeier 2008; Aritz, Walker in Cardon
2017), vendar pa smo pri udeležencih v raziskavi zaznali zelo deljena
mnenja o rabi videopovezave pri komuniciranju. Medtem ko so neka-
teri udeleženci pri tem prepoznali številne koristi, kot jih prepoznajo
tudi Carla Joinson (2002), Bergiel, Bergiel in Balsmeier (2008), Bibi
Noraini Mohd Yusuf (2012) ter Iulia Dumitraşcu-Băldău in Dănuţ Du-
mitraşcu (2019) in predvsem pri komuniciranju udeležencev z različ-
nimi materinimi jeziki tudi Elizabeth S. Veinott idr. (1999), ter dejali,
da jo pri svojem delu pogosto uporabljajo, so imeli nekateri drugi do
njene rabe celo rahlo odklonilen odnos. Vzrok vidimo v dejstvu, da gre
za relativno novo tehnologijo, ki se v praksi še ni povsem ukorenini-
la, hkrati pa raba videopovezave v nasprotju z npr. elektronsko pošto

253