Page 249 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Dokumentiranje 10.6
Podrobnejše opredelitve načrta komuniciranja podajo še Klo-
ppenborg (2015), Deanna M. Kennedy, S. Amy Sommer in Phung Anh
Nguyen (2017), Muszyńska (2017) ter Zuofa in Ochieng (2017). Udele-
ženci v raziskavi so kot enega najpomembnejših elementov načrtova-
nja komuniciranja izpostavili tudi definiranje ciljev komuniciranja, ki
ga med elementi načrta komuniciranja v literaturi sicer nismo zasledili.
Rezultati potrjujejo tudi stališče Kelleherja (2001), ki ugotavlja, da
imajo različne vloge v organizaciji različne preference rabe komuni-
kacijskih kanalov, kar je treba upoštevati pri načrtovanju komunicira-
nja. Prav tako se strinjamo s predhodnimi ugotovitvami Herrere idr.
(2020), da je učinkovitost komuniciranja v timu odvisna od frekvence
interakcij oz. intenzivnosti komuniciranja, ki ju lahko delno obvladu-
jemo z načrtovanjem komuniciranja. Pri tem se lahko na učinkovitosti
komuniciranja negativno odraža tako premalo (Chiocchio 2007; Chio-
cchio idr. 2012; Hagen in Park 2013) kot preveč intenzivno komunicira-
nje posameznikov (Hagen in Park 2013; Kelvin-Iloafu 2016; Büll, Palko-
vits-Rauter in Szabo 2019; Jurack 2020). Ugotovili smo tudi, da se je ob
prehodu na popolnoma virtualno komuniciranje, torej ob povečanju
deleža virtualnega komuniciranja, potreba po načrtovanju komunici-
ranja v izbranem globalnem projektnem timu povečala, kar sovpada s
stališčem Liz Lee-Kelley in Tima Sankeyja (2008), Chhaya in Kleinerja
(2013, 30) ter Lipperta in Dulewicza (2018).
V izbrani organizaciji so sicer opredeljeni številni elementi komuni-
ciranja, kot npr. jezik, predvideni komunikacijski kanali in način doku-
mentiranja projektov, med obveznimi dokumenti projektov v organi-
zaciji najdemo tudi dokument, ki poimensko opredeljuje vse vloge in
strukturo projektnega tima, vendar pa izdelava individualnih načrtov
komuniciranja pri posameznem projektu v sklopu organizacijske pro-
jektne metodologije ni predvidena. Tako priprava podrobnejšega načr-
ta komuniciranja pri posameznem projektu v organizaciji temelji pred-
vsem na samoiniciativnosti posameznega projektnega vodje, katerega
kot odgovornega za pripravo načrta komuniciranja prepoznajo tudi
Benita Zulch (2014a), Ojala (2004), Binder (2009), David W. Parker,
Rosina Kunde in Luca Zeppetella (2017) ter Bär, Fiege in Weiß (2017).

10.6 Dokumentiranje 10.6
Bow in Taylor (2008), Kliem (2008) ter Kloppenborg (2015) dokumen-
tiranje uvrščajo med ključne komponente komuniciranja, kar potrju-
jejo tudi rezultati raziskave v izbranem globalnem projektnem timu.

249