Page 247 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Osebni stik 10.4
Lee-Kelley in Sankey 2008; Ebrahim, Ahmed in Taha 2009; Hofstede,
Hofstede in Minkov 2010; Alami 2016; Zuofa in Ochieng 2017; Jurack
2020) s tem ne strinjajo.
Gassmann in von Zedtwitz (2003) menita, da je primernost projekta
za virtualno izvedbo odvisna tudi od njegove kompleksnosti. Tako so za
virtualno izvedbo primernejši manj kompleksni, enostavnejši projekti
(Tavčar idr. 2005). Udeleženci v raziskavi so bili soglasnega mnenja, da
virtualno komuniciranje nikoli ne bo v popolnosti nadomestilo osebne-
ga, saj je osebno komuniciranje med vsemi najučinkovitejši kanal ko-
municiranja in ga v nekaterih elementih s tehnologijo ni moč odpraviti.
Tako je prenos posameznih informacij, kot so npr. izražanje čustev,
telesna govorica, stisk rok in pogled iz oči v oči, moč pristno izvesti le
preko osebnega komuniciranja, kar ugotavljajo tudi Zuofa in Ochieng
(2017), Quisenberry (2018), Binder (2007, 1), Rebecca A. Bull Schaefer
in Laura Erskine (2012), Mei Lu idr. (2006, 19) ter Hosseini idr. (2015).
Liz Lee-Kelley in Tim Sankey (2008) ter He, Offerman in Ven (2017)
dodajajo, da je osebni stik posebej dragocen za vzpostavljanje zaupanja
in odnosov v timu, zato je pomemben zlasti v začetni fazi projekta. Ob
odsotnosti osebnega stika so namreč identitete drugih članov dvoum-
nejše (Henttonen in Blomqvist 2005).
Tudi specifične naloge v globalnih projektih, npr. pregled novih
naprav, izdelkov, proizvodnih linij, je mogoče kakovostno opraviti
zgolj preko osebnega stika. Vendar pa udeleženci hkrati prepoznavajo
številne druge naloge v projektu, kjer je virtualno komuniciranje po-
polnoma enakovredna ali celo boljša izbira, saj v primerjavi z osebnim
komuniciranjem prinaša določene prednosti, kot so prilagodljivost lo-
kacije in delovnega časa, manjše prostorske potrebe ter zmanjševanje
potnih stroškov. Poleg tega je virtualno komuniciranje v primerjavi z
osebnim abstraktnejše, tako lahko premosti nekatere negativne vidi-
ke osebnega komuniciranja, kot so npr. pristranskost, negativni vpliv
osebnih poznanstev ali kulturne razlike (Jarvenpaa in Leidner 1999;
Powell, Piccoli in Ives 2004; Henttonen in Blomqvist 2005).
Pri tem se strinjamo s stališčem Dubravke Čečez Kecmanović idr.
(1999), ki ugotavljajo da uporaba virtualnih kanalov, v konkretnem pri-
meru elektronske pošte, ublaži razlike v moči in statusu ter zmanjša
informacijsko in čustveno razliko med zaposlenimi, zato je uporaba
virtualnega komuniciranja ključnega pomena za spodbujanje demo-
kracije v organizacijah, saj poveča zaznano medsebojno podobnost
med člani tima (Jarvenpaa in Leidner 1999; Powell, Piccoli in Ives 2004;

247